Zanimivosti objavil

Specialno pedagoško jahanje

Splošno znano je, da imajo živali ugoden
vpliv na človeka. Za to ni potrebno posebnih znanstvenih raziskav, saj
to vsak lahko kaj hitro začuti, če se priljubljeni živali približa in se
z njo ukvarja. In prav zaradi tega so živali vse bolj pogosto udeležene
v raznovrstnih terapijah, saj sta z njihovo pomočjo napredek in cilj
hitreje dosežena.

Med živalmi, ki imajo ugoden vpliv na
človeka, je tudi konj, jahanje, kot specialna pedagoška dejavnost pa se
počasi uveljavlja tudi pri nas. Takšno jahanje je terapevtsko in vzgojno
sredstvo pri otrocih z motnjami vedenja, učnimi težavami in
neharmonično osebnostjo. Učenci z uspehi pri izvedbi različnih gibanj ob
konju in na njem razvijajo in izboljšujejo odnos do okolice, podobo o
samemu sebi, urijo se v potrpežljivosti, zmanjšujejo strah pred
neznanimi stvarmi in pridobivajo samozaupanje.

Že stari Grki so poznali ugodne učinke
jahanja in mu celo pripisovali močno zdravilno moč. Tudi Hipokrat je
neozdravljivo bolnim svetoval jahanje, saj naj bi dvigovalo občutek moči
in moralo. Leta 1875 je bila opravljena prva študija o vplivu jahanja
pri terapiji različnih obolenj in ugotovitve so potrdile, da jahanje
izboljšuje ravnotežje, držo, mišično kontrolo in višanju motivacije pri
rehabilitaciji.

Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih
let 20. stoletja se je interes za terapijo z jahanjem precej povečalo. V
Angliji, v bolnici Windorf Orthopaedic, so sprejeli in opravljali
program specialnega jahanja, ki je vzpodbudil ustanavljanje podobnih
centrov drugod po svetu. Leta 1968 je nemški zdravnik, sicer dober
poznavalec konj, pričel  proučevati terapevtsko jahanje kot metodo
terapije pri lokomotornih obolenjih.

V mestu Augusta, v Michiganu (ZDA), so
leta 1969 odprli največji terapevtsko jahalni center za invalidne
otroke, ki se je imenoval Chief center, v okviru katerega so bili
organizirani tudi tečaj hipoterapije za terapevte. Opazovanja in mnoge
izkušnje terapevtov na tem področju so dokazali, da je konj izjemno
primeren pri obravnavi določenih bolezni in ključen člen pri trudu za
izboljšanje vedenjskih, psihičnih in fizičnih motenj pri ljudeh.

Na zanimanje, uveljavljanje in razvoj
terapevtskega jahanja pri nas je vplivalo dogajanje v zahodnih deželah,
predvsem v Angliji in Nemčiji. Začetki v smeri hipoterapije so bili
zastavljeni v Topolščici in sicer leta 1989, ko je ga. Petrovič uvedla
jahanje za bolnike z multiplo sklerozo. Hipoterapijo pa je za bolnike z
ostalimi nevrološkimi obolenji, posebno pri celebralni paralizi leta
1992 začela uveljavljati ga. Burja v ZUIM Kamnik. Štiri leta kasneje so
začeli tak program izvajati tudi v Dornavi, leta 1998 pa v Radovljiškem
domu Matevža Langusa (pod pokroviteljstvom S. Kreinerja), kjer so to
vrsto terapije uporabljali pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju.

Hipoterapija, kot zdravljenje s pomočjo
konja je posebna vrsta medicinske gimnastike, pri kateri je konj
terapevtski pripomoček za prenos gibov v koraku, pri čemer se dražljaji
nihanja s konjskega hrbta prenašajo na medenico, hrbtenico in ramenski
obroč jezdeca. Največkrat se takšna terapija izvaja brez sedla, da je
telo v neposrednem stiku z živaljo. Terapevt, ki hodi poleg konja,
pacienta popravlja, pri težje poškodovanih pa je terapevt skupaj z
bolnikom na konjskem hrbtu, za lažje izvajanje. Do sedaj se takšne
stimulacije, kot jo ponuja hipoterapija, ne da nadomestiti z nobenim
mehaničnim pripomočkom.

Terapija s pomočjo konja se je tako
počasi, a vztrajno širila in se še vedno širi, saj so rezultati zelo
pozitivni in  vzpodbudni, poleg tega pa so naravne metode zdravljenja
vedno bolj dobrodošle, saj se ljudje vedno bolj zavedamo, da je narava
odličen zdravnik.

Vir: Magister, Stanka, 2007, Specialno
pedagoško jahanje. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Biotehniška fakulteta, oddelek za zootehniko

 Objavil/a Nina Pirc
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook