Gozdarstvo objavil

Srna, plašna prebivalka slovenskih gozdov

 

Srna je pri nas najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje prav vse prede naše dežele. Izjemno prilagodljiva vrsta živali, ki jo najdemo od gora pa do nižin je stara okrog 8 milijonov let in je prav zares prisotna vsepovsod.

Samica je srna, samec srnjak, njun mladiček pa vse pogosto žrtev nevednih ljudi, ki ga odkrijejo v travi in se ne zavedajo, da je njegova mama vedno nekje blizu in bo prav gotova prišla k njemu in zanj poskrbela. Konec maja ali v začetku junija so majhni pikasti mladički, ki se jih vsi dobro spominjamo iz pravljice o malem srnjačku Bambiju velikokrat sami in ležeči v travi. Prav takšni se mnogokrat zdijo povsem nebogljeni ter na milost in nemilost prepuščeni sami sebi.

Žal pa ljudje velikokrat prehitro sklepamo, da je uboga mala živalca zapuščena in se nam zasmili. Tudi na cesti velja previdnost saj srne rade skačejo čez cesto, s tem pa žal prevečkrat tudi pod kolesa avtomobilov. Na našem področju živijo srne vsepovsod, najdemo jih na morski obali, pa tudi na robu zgornje gozdne meje. Najraje imajo površine, kjer se gozd prepleta s travniki in kraji, kjer ni prehudih zim, zelo dobro se počutijo med drevesi z gosto podrastjo, v grmiščih in na odprtih poljih. Mraz dobro prenašajo zato se tudi pozimi precej dobro znajdejo, lahko pa žal precej trpijo predvsem zaradi pomanjkanja hrane. Do druge polovice 19. stoletja je bila srna na našem ozemlju zelo redka žival, bilo jih je približno stokrat manj kot jih je v današnjem času. Ko so začeli obsežneje izsekavati pragozd in se je začelo razraščati grmičevje kar je pomenilo vedno manj velikih zveri in s tem se je število srn povečalo.

 

V zadnjih šestdesetih letih je poselila celotno Primorsko z zaraščajočim se Krasom vred kar je izjemno lepo novica, sploh glede tega, da je pred drugo svetovno vojno ni bilo najti niti v izrazito poljskih okoliših Prekmurja, Ptujskega in Dravskega polja. Danes so vsa ta območja poseljena s temi prelepimi, slokimi živalmi. Poznamo tri tipe teh lepih živali in sicer gozdna srnjad, srnjad gozdnega roba poljska ali ravninska srnjad. Srnjaki in srne spadajo v rod jelenjadi in so prilagojene na življenje v gosti podrasti in visoki travi, kar kaže na njen značilni videz. V njihovih gobčkih se skriva 32 zob, po zobovju pa lahko ocenimo tudi njihovo starost. Prav tako kot ljudje imajo tudi srne najprej mlečne zobe, z razvojem pa zrastejo stalni zobje. Če jo pogledamo s profila je njena glava trikotna, z velikimi uhlji in očmi. Dlaka je dolga, toga in krhka. Samci nosijo na čelu kratko rogovje, ki je v popolnoma razviti obliki sestavljeno iz vej na katerih so poleg zašiljenega vrha še prednji in zadnji odrastek. Na dnu veje je tako imenovana »roža«, površine veje pa je grbasta.

Vsako leto srnjaku rogovje odpade in zraste novo. Rogovje zraste navpično, lahko tudi do 25 centimetrov in lahko ima tudi, kar je sicer redko, celo do pet parožkov. Običajno tehta srnjak do 28 kilogramov, srna pa do 20, na njuno telesno razvitost močno vplivajo življenjske razmere. Srna spada med izbiralce in je pašna žival, ki se hrani s objedanjem, z vejami, popjem, z zelenimi listi, z zelišči, gozdnim jagodičevjem in plodovi. Prehranjuje se predvsem ponoči, ne mara travnikov na katerih se pase domača živina. Rada ima hrastov želod in bukov žir. Na dan se hrani večkrat, skupno kar 6 do 7 ur, vmes počiva in prežvekuje. Kljub ozaveščenosti o pomembnosti gozdnih živali se žal najdejo tudi objestni lovci, ki živali obešajo kot trofeje v lovskih kočah. Predvsem vozniki pa bodimo previdni, ne spreglejmo znakov, ki nakazujejo, da je tam možnost divjadi na cesti. Upočasnimo vožnjo, morda bomo rešili življenje srni ali srnjaku, pa tudi mi bomo ostali brez nepotrebnih poškodb na jeklenem konjičku.

 

Viri: http://www.bodieko.si/srna , http://www.lovska-zveza.si

 

2

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook