Stare sadne vrste in sorte, ogrožena kulturna dediščina

Velika stara visokodebelna sadna drevesa,predvsem hruške in češnje, so zadnji ostanki tradicionalne kulturne krajine, ki pri nas naglo izginja, ni pa še povsem izginila. Še vedno se je v naši deželi ohranilo veliko več teh dreves kot drugod po Evropi.

Razlogov je verjetno več. Kmalu po prvi svetovni vojni so začeli tudi v Evropi saditi po ameriškem vzoru plantažne sadovnjake, s tem so postali visokodebelni sadovnjaki staromodni. Po letu 1980 so ponovno odkrili pomen velikih sadnih dreves. za ohranitev podobe kulturne krajine v Evropi ter ohranitev genetske mnogovrstnosti. Od tedaj se je veliko spremenilo, travniški sadovnjaki so postali ponovno zanimivi kot vir zdrave prehrane in ohranjevalci značilne podobe evropskih kulturnih krajin. Sedaj jih želi EU ohraniti, zato jih s subvencijami znatno podpira, tudi pri nas, kar pa ni dovolj. Naše kmetije so praviloma majhne, vse podpore so namenjene predvsem velikim, tudi sadjarjem. Da je potrebno varovati vsako zanimivo sadno drevo posebej, so spoznale že nekatere starejše članice EU, pri nas pa mora biti sadovnjak velik vsaj 30 arov. Največja velika drevesa pa rastejo po dvoriščih, ob mejah, ob cestah in kolovozih; tudi ta bi morali ohraniti, saj so tudi značilna za podobo naše kulturne krajine. Nekdaj so bili sadovnjaki pomembni predvsem za revno podeželsko pa tudi mestno prebivalstvo, danes so postali prehrana okoljsko osveščenih in premožnih, ki so pripravljeni plačati za tako sadje in izdelke znatno več kot za drugo hrano. Zahtevajo pa higiensko neoporečne ter visoko kakovostne pridelke in izdelke, prav s tem imamo pri nas še veliko težav. Obtolčeno in nagnito sadje ni nikakršen znak, da je sadje ekološko pridelano, kvečjemu dokaz, da pridelovalec ni opravil svojega dela. Res je, da se je prvotna namembnost teh dreves znatno spremenila tudi pri nas, od izredno pomembnega prehranskega vira, ki je danes skoraj pozabljena, so ostala velika drevesa, ki dajejo krajini značilno podobo. Če teh dreves več ne bo, se bo spremenil videz pokrajine, ki bo drugačna, kot je sedanja. Da so se ta drevesa ohranila, imajo največ zasluge njihovi lastniki, ki jih cenijo iz več razlogov, od nostalgije za preteklimi časi in spomini na drage sorodnike, do gospodarjev, ki v njih vidijo vir zaslužka. Prav to, da se da z njimi povečati dohodke, je to, kar bo rešilo ta drevesa, ker bodo ti tudi sadili mlada drevesa. Da so se sadila drevesa okrog domov, je več razlogov, sadje je prvo, ni pa edino. Ljudje so že v davnih časih ugotovili, da listopadno drevje posajeno okrog hiše znatno zboljšuje okolje. Na strminah korenine zadržujejo zemljo, zato je manj plazov in izpiranja tal. Ker so drevesa povečini stara in se na njih ne zatirajo bolezni in škodljivci, na njih in v njih domujejo številne živali, med njimi so tudi ogrožene ptice, predvsem duplarice. Katere vrste in sorte so se ohranile iz tistih časov? Velika večina med temi velikimi drevesi so hruške, znane kot tepke, nekaj je jablan, zelo redke so češnje in skorši. Pod tem imenom tepka, ki je danes zbirno ime za vse hruške moštnice, so mišljene sorte, ki imajo več soka, sladkorja in čreslovini podobne snovi kot druge hruške. Med temi sta dve slovenski sorti, ki izstopata po količini čreslovine in sladkorja kot druge hruške, to sta ‘Bela tepka’ in ‘Črna tepka’, ti dajeta najboljši mošt tepkovec. Ime tepka pride od tega, ker je potrebno plodove sklatiti z drevesa s tepenjem, ko so tehnološko zreli za mošt, tedaj so še trdi. Mehki medeni plodovi, ki padajo sami z drevesa so tehnološko zreli za žganje tepkovec. Sorti sta postali pri nas izredno redki, na Kranjskem se najde ‘Črna tepka’, iz sortimenta je bila črtana že pred prvo svetovno vojno, ker dolgo ne zarodi in ne daje velikih pridelkov, zato je zelo redka. To, kar se danes proglaša za tepke, sploh niso tepke, to so sorte z drobnimi plodovi, največkrat ‘Koroška moštnica’ ali ‘Štajerska okroglica’, za mnoge je tepka celo ‘Vinska moštnica’. Slednja je daleč najpogostejša hruška v Sloveniji, velika večina dreves v obcestnih drevoredih so drevesa te sorte, vključno z najdaljšim drevoredom pri nas ob Cerkniškem jezeru. ‘Bela ‘tepka’ se najde še tu in tam na Pohorju, Kozjaku, Slovenskih goricah in na Goričkem.

Zaradi fizioloških lastnosti začnejo sadna drevesa starih sort roditi zelo pozno, pri skoršu lahko mine tudi več kot 10 let, zato pa živijo dalj časa, češnje in jablane do 80 in več let, hruške pa 200 in več. Tudi če so cepljene na šibke podlage, ne rodijo tako kmalu, vendar to niso drevesa, ki bi dajala svojstveno podobo krajini.

 

Vir: http://www.gottscheer.net             

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook