Bolezni objavil

Steklina

O steklini

Steklina je ena najstarejših poznanih zoonoz – bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi in obratno. Povzročajo jo Lyssa virusi iz družine Rhabdoviridae in lahko prizadene vse sesalce, vključno z ljudmi.

Bolezen se prenaša preko okužene sline – z ugrizi, opraskaninami okuženih živali, pa tudi preko poškodovane kože in sluznic. Inkubacijska doba je zelo različna, večinoma traja 2 do 3 mesece (2 tedna do 6 let glede na poročila). Inkubacijska doba je odvisna od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa.

Steklina je razširjena širom po svetu. Več kot 55.000 ljudi umre za steklino vsako leto. Večina vseh smrtnih žrtev med ljudmi je v Aziji in Afriki, in sicer kar 95%. Smrtni primeri med ljudmi so večinoma posledica ugriza steklega psa. Od 30 do 60% žrtev zaradi ugrizov psov je otrok, mlajših od 15 let.

 Znaki bolezni pri živalih

 Klinični znaki so lahko različni pri posameznih vrstah živali.

Bolezen se pojavlja v več fazah:

  • prodormalna faza: po določeni inkubacijski dobi se pojavijo klinični znaki bolezni. V prvi fazi, ki ponavadi traja 1 do 3 dni, se pojavijo manjše spremembe v vedenju, npr. agresivnost, dnevna aktivnost nočnih živali, pri divjih živalih neizražen strah pred ljudmi, spremenjen apetit;

  • eksitacijska (furiozna) faza: prodromalni fazi sledi obdobje vzdražljivosti in agresivnosti. Živali pogosto grizejo karkoli. Po pojavu krčev lahko nastopi smrt, tudi pred nastopom paralitične faze;

  • paralitična faza: za to fazo je značilna nezmožnost požiranja, zaradi katere se pojavi značilna penasta slina okrog ust. Pri nekaterih živalih se pojavi ohromelost, najprej zadnjih okončin, ki nato napreduje v popolno ohromelost, ki se konča s smrtjo

Prenos bolezni

 Večinoma se steklina prenaša preko ugriza stekle živali, ki virus izloča s slino. Virus vstopi v organizem preko poškodb kože (ugriz, opraskanina) ali z neposrednim stikom sluznic ali poškodovane kože z okuženim materialom (slina, cerebrospinalna tekočina, živčno tkivo).

Virus ne more vstopiti v telo preko nepoškodovane kože!

Po vstopu v telo se virus pritrdi na celične receptorje (živčno mišičnega stika), kjer se razmnožuje in nato potuje po živčnem tkivu proti centralnemu živčnemu sistemu. Virus potuje od mesta ugriza oziroma vstopa v organizem do centralnega živčnega sistema več dni do več tednov. Ko virus doseže centralni živčni sistem, se prične hitro razmnoževati. Nato začne potovati v nasprotni smeri v periferna tkiva, najpogosteje v živčne pleteže in slinske žleze, kjer se izloča s slino. V času nastopa kliničnih znakov je virus razširjen po celotnem telesu.

Inkubacijska doba je v povprečju od 2 do 3 mesece (lahko od 2 tedna do 6 let). Odvisna je od mesta vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa.

Prijava bolezni

Steklina spada med obvezno prijavljive bolezni (Priloga 2 Pravilnika o boleznih živali, UL RS, št. 81/07). V skladu z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti (Ur. l. RS, št. 93/05), je treba vsak sum, da se je pojavila steklina, takoj prijaviti najbližji veterinarski organizaciji.

Potrditev bolezni

Stekline ni mogoče potrditi samo na podlagi kliničnih znakov bolezni. Če se sumi, da je žival obolela za steklino, je treba izvesti ukrepe in preiskave v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline (UL RS, št. 139/06)

Zgodovina in širjenjne bolezni

 Bolezen se pojavlja po celem svetu. Prvič je bila omenjena že v pradavnini, 2300 let pr.n.š.

Louis Pasteur, francoski mikrobiolog, je 6. julija 1885 prvič uporabil cepivo proti steklini. Cepil je 9-letnega dečka, Josepha Meistra, ki ga je ugriznil stekel pes. Cepljenje je bilo uspešno, deček je preživel. To je bil mejnik v zgodovini zatiranja stekline.

Po izkoreninjenju urbane oblike stekline v 50. letih prejšnjega stoletja, se je v Sloveniji prvič pojavila silvatična oblika stekline leta 1973, ko je bila v Prekmurju ugotovljena prva stekla lisica. V nadaljnjih letih se je steklina razširila po celotnem območju Prekmurja, vendar reke Mure, kot naravne prepreke, ni prestopila. V letu 1979 se je steklina pojavila na severu Slovenije, od koder se je razširila čez celotno ozemlje. Od takrat je v različnih obsegih stalno prisotna.

 Ukrepi in zatiranje bolezni

 Steklina se zatira v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline (UL RS, št. 139/06).

!! POMEMBNO !!

 Ne dotikajte se nastavljenih vab za lisice!

O tem poučite tudi otroke!
Če najdete vabo na svojem dvorišču ali vrtu, jo primite z vrečko in odvrzite v najbližji grm ali v smeti.

Prepovedano je prosto gibanje psov na javnih mestih!

Izogibajte se stikom s potepuškimi in divjimi živalmi!

Če je prišla vsebina vabe v stik s sluznico ali svežo rano, to mesto dobro sperite in umijte z milom. Ker se vsak stik z vabo obravnava kot ugriz stekle živali, nemudoma obiščite najbližjo antirabično ambulanto!

Če vas ugrizne ali opraska potepuška ali divja žival, obiščite najbližjo antirabično ambulanto!

Ilegalni vnos psov in drugih živali, dovzetnih za steklino (mačke, beli dihurji, kune…), predstavlja veliko tveganje za pojav stekline!

Pojavnost v Sloveniji

 Leta 1988, ko je Slovenija pričela s peroralnim cepljenjem lisic prosti steklini, je bilo ugotovljenih 1.067 primerov stekline. Po uvedbi letalskega polaganja vab je število pojavov bolezni drastično upadlo.

V letu 2008 je število primerov ponovno naraslo, predvsem zaradi visoke pojavnosti stekline na Hrvaškem, kjer zaenkrat še ne izvajajo peroralnega cepljenja lisic.

 

Vir: http://www.vurs.gov.si/si/za_prebivalce_in_pravne_osebe/zdravje_zivali/steklina/#c17236

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook