Živinoreja objavil

Svetovna poraba mesa se je v zadnjih letih skokovito povečala

Svetovna poraba mesa se je v zadnjih letih
skokovito povečala, spodbujala sta jo rast svetovnega bogastva in
množenje industrijskih živalskih farm. Slednje porabijo velike količine
energije in vode, kopičijo velikanske količine odpadkov, ki onesnažujejo
okolico, povzročajo izpuste toplogrednih plinov ter za pitanje porabijo
vse več koruze, soje in drugih žitaric, zaradi česar izginjajo ogromne
površine deževnega gozda, cene hrane pa rastejo

Leta
1961 je ves svet pojedel okoli 71 milijon ton mesa. Ocena za lansko
leto je 284 milijonov ton. Ta številka naj bi se podvojila do leta 2050.
Resnici na ljubo ves ta čas raste tudi število prebivalcev, vendar
statistika kaže, da se je tudi poraba mesa na prebivalca več kot
podvojila. Rast v zadnjem času spodbujajo predvsem države v razvoju,
kjer se z višanjem standardov spreminjajo prehrambne navade. Po podatkih
Svetovne organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) so države v
razvoju za dvakrat večjo porabo mesa potrebovale samo dvajset let, kar
pomeni, da je njihova rast dvakrat višja kot na zahodu.

Američani
kot eni večjih mesojedcev že nekaj časa pojedo približno enako, v
povprečju zmažejo slabega četrt kilograma mesa na dan. Kar je dvakrat
več od svetovnega povprečja. In kar pomeni, da pet odstotkov svetovnega
prebivalstva v ZDA vsako leto zakolje skoraj 10 milijonov živali, kar je
približno 15 odstotkov vse svetovne mesarije.

Po
podatkih slovenskega kmetijskega ministrstva jih pri nas vsaj dohajamo,
če že ne prekašamo. Slovenska povprečna letna poraba mesa na prebivalca
naj bi leta 2006 znašala 90 kilogramov oziroma dobrega četrt kilograma
na dan. Kar je osupljivo veliko.

Nekoliko manj
požrešno sliko daje raziskava o prehranskih navadah odraslih Slovencev
iz leta 1995, po katerih smo v povprečju zmazali po 159 gramov mesa in
mesnih izdelkov. Statistični urad izvaja anketo o porabi v
gospodinjstvih, ki je leta 1998 namerila 190 gramov na prebivalca, leta
2002 pa 173 gramov.

Vsi že vemo, da pretirano
uživanje mesa povzroča kopico zdravstvenih težav. Obolenja srca in
ožilja, nekatere vrste raka, diabetes… Slovenske raziskave in ankete
kažejo, da imata dva od treh Slovencev preveč holesterola, kar polovica
jih tedensko uživa ocvrto meso.

Meso resnično
zagotavlja potrebne proteine, vendar ga potrebujemo v precej manjših
količinah, kot pa si ga privoščimo v bogatem delu sveta. Bistvo
proteinov je njihova razgradnja na aminokisline, saj od dvajsetih naše
telo ne zna proizvajati devetih, zato moramo te dobiti s prehrano.
Priporočena uradna dnevna količina je 0,8 grama proteinov na kilogram
teže, nekateri dietetiki tudi to ocenjujejo kot precej pretirano. Po
njihovem bi zadostovalo dobra polovica te vrednosti, kar pomeni, da bi
tudi mesojedci veliko večino potrebnih proteinov dobili že z
vsakodnevnim uživanjem rastlinske hrane.

Odgovor
na vse večje povpraševanje po mesu je prenos industrijskih metod tudi v
kmetijstvo. Tako je po podatkih FAO kar 30 odstotkov kopne zemlje, ki je
ne prekrivata večni led in sneg, posredno ali neposredno namenjenih za
živinorejo, hkrati pa ta izpušča eno petino vseh toplogrednih plinov,
kar je več kot promet, ki je zadnje čase vedno na udaru.

Če
upoštevamo samo kmetijske površine, jih v svetovnem in evropskem
povprečju približno dve tretjini namenimo za vzrejo živali in pridelavo
krmil. Na kmetijski površini, ki jo potrebujemo za pridelavo enega
kilograma mesa, pa bi lahko v enakem časovnem obdobju pridelali 200
kilogramov paradižnikov ali 160 kilogramov krompirja.

Statistični
izračuni so pokazali, da bi za petino manjša poraba mesa v ZDA pomenila
takšno zmanjšanje toplogrednih izpustov, kot če bi vse njihove potratne
avtomobile zamenjali za hibridne in učinkovite priuse. Zanimivi so tudi
izračuni japonskih statistikov (Japonska je največja svetovna uvoznica
mesa), po katerih za prirejo kilograma govedine v povprečju porabimo
toliko energije, da bi z njo 100-vatna žarnica svetila skoraj dvajset
let, in izpustimo toliko toplogrednih plinov kot povprečni evropski
avtomobil za 250 kilometrov vožnje.

Z večanjem
porabe mesa se torej skokovito povečuje onesnaževanje, hkrati pa zaradi
tega narašča povpraševanje po krmilih, še posebno po koruzi in soji, kar
dviguje cene na tržišču. Skupaj z učinkom gojenja industrijskih rastlin
za biogoriva je to eden od vzrokov za lanski 40-odstotni dvig cen
hrane, kot ga je na svetovni ravni izračunala FAO.

Neprijetno
za državljane premožnih držav in tragedija za revne. Čeprav 800
milijonov ljudi trpi zaradi lakote in podhranjenosti, večino koruze in
soje porabimo za govedo, pujse in piščance. Dodaten udarec mesenemu
uživanju zada dejstvo, da je za pitanje živali v povprečju potrebno
dvakrat več žitaric za enako količino kalorij iz mesa, kot če bi se
ljudje hranili neposredno z njimi.

Kmetijstvo je
hkrati eden največjih onesnaževalcev voda. Čeprav uradne inštitucije v
Sloveniji trdijo, da je težko povezati onesnaženje in njegov vir, pa je
povečane količine pesticidov in nitratov tudi pri nas mogoče najti
predvsem v podzemnih vodah na kmetijsko intenzivnih območjih. Ameriška
agencija za zaščito okolja je na primer ugotovila, da kmetijstvo
povzroča skoraj tri četrtine vseh ameriških težav s kakovostjo voda.

Živinoreja
v industrijskih razsežnostih pomeni večjo možnost za širitev bolezni,
saj so živali ves čas pod stresom. To še posebno velja za prežvekovalce,
kot so krave, saj njihovi želodci niso prilagojeni za žitarice, zaradi
česar še prej zbolevajo. Zaradi tega je redna kura antibiotikov običajna
praksa velikih farm, posledica je razvoj bakterij, ki so proti njim vse
bolj odporne in ogrožajo tudi ljudi.

In rešitev?
Po eni strani izobrazba, saj Slovenci z višjo izobrazbo pojedo skoraj
dvakrat menja mesa kot tisti z osnovnošolsko. Za začetek pa strokovnjaki
svetujejo nakup ekološko pridelanega mesa. To ni samo boljšega okusa in
bolj kakovostno, pri njegovi pridelavi je veliko manj škodljivih
vplivov na okolje. V prihodnosti pa nas čakata ali vegetarijanski svet
ali pa industrija mesa iz epruvet, ki bo v tovarnah zrezke vzgajala kar
iz živalskih celic.

Vir: Dnevnik

OBJAVIL/A SEBASTIJAN KOPUŠAR

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook