Zanimivosti objavil

Tef – žito gospode in služinčadi – 3. del

Žito, katerega povprečen zahodni človek vidi le kot šopasto travo in kateri ne bi pripisal noben gospodarski pomen, tef v resnici etiopskemu človeku predstavlja osnovno žito.

Od bele do črne, od gospode do služinčadi.
Obstaja veliko različnih vrst tega drobcenega zaklada. Zrna tefa so na voljo v različnih barvah od mlečno bele do skoraj črne, vendar najbolj priljubljene barve so: bela, rdeča in rjava.

Beli tef (thaf hagaiz) je počasi zoreča vrsta in raste v hladni sezoni. Po kakovosti ga smatrajo za boljše zrnje, vendar je tudi bolj občutljiv in ima večje zahteve tako za gojenje kot za tla. Beli tef se goji le pod 2.500 m nadmorske višine. V Južni Afriki to vrsto pridelujejo le kot izvozno žito. Rdeči in rjavi tef sta trdnejša, hitreje zorita in se ju lažje prideluje. Ponavadi se ti dve vrsti goji nad 2.500 m nadmorske višine.

Na splošno velja, da temnejša kot je barva zrnja, bogatejši je okus. Vendar belo seme, ki je milejšega okusa dosega višje cene. Beli tef ima okus podoben kostanju, temnejše sorte pa imajo okus bolj podoben lešniku. Tudi moka iz sort belega in rdečega tefa je nekoliko drugačne barve. Prehranske razlike v obeh tipih so zanemarljive, zelo pomemben pa je način pridelave. Pri tradicionalnem gojenju po vaseh je pridelek po vsebini bogatejši od »intenzivne« pridelave. Razlaga je v pikolovski pozornosti, ki se uporablja pri gojenju pridelka po vaseh.
Zanimivo je, da dokumenti datirani iz druge polovice 19. stoletja razkrivajo, da je zgornji, premožnejši razred uporabljal bela zrna, medtem ko so bila temnejša hrana vojakov in služinčadi. Seno iz tefa pa so uporabljali kot krmo za živali.

Tef – četrtina celotne pridelave žit
Mehanizirana žetev je enostavna, vendar če ni dobro organizirana in opremljena, ima za posledico velike izgube pridelka. Drobceno klasje je potrebno pobrati z nežnimi potezami, sicer se seme osuje, saj je razpršitev semena naravno. Hektarski donos, celo ob upoštevanju zelo visoke hranilne vrednosti, je zelo nizek.

Mlatenje poteka z običajnimi metodami in opremo. Zelo zgodnje vrste so pripravljene na žetev v 45-60 dneh; zgodnje vrste v 60-120 dni in pozne v 120-160 dneh. Povprečni donos pridelka variira med 700-3.000 kg/ha ali več (v Etiopiji v povprečju 900 kg/ha). Donosi od 2.000-2.200 kg na hektar se dosega le ob upoštevanju in spremljanju dobre kmetijske prakse. Vsako leto etiopski kmetje posejejo skoraj 1.400.000 hektarjev tefa in pridelajo 0.9 milijona ton žita, kar predstavlja približno četrtino celotne pridelave žit. Pridelava tefa ni v upadanju.

Semena tefa so izredno odporna na dejavnike kot so: dehidracija, vročina, vlaga, plesen, itd. (še posebej rdeči tef). Običajno se šteje, da seme ohrani kalivost najmanj štiri leta, ampak tudi setev z mnogo starejšimi semeni ne povzroča težav. Zrnje je enostavno za shranjevanje in preži vrsto let že v tradicionalnih skladiščih brez poškodb žuželk. Zaradi tega je dragocena zaščita proti lakoti.

Za pridelovanje (kot krma) je tef poceni in hitro rastoč. Slama je mehka in se hitro suši. Je hranljiva in zelo všečna živini. V povprečju je razmerje list:steblo visoko (73:27), prebavljivost relativno visoka (65 odstotkov), vsebnost beljakovin je nizka vendar kljub temu dragocena.

In kaj pravzaprav pomeni tef? Beseda tef v ljudski etimologiji pomeni »izgubljen« iz korena jezika amharščine – t.ff, kar pomeni natanko to, da drobceno seme z lahkoto drsi skozi prste in se posledično izgubi.

Viri:
http://agriculturalproductsindia.com/index.html
http://it.wikipedia.org/wiki/Eragrostis_tef
http://chetday.com/teff.html
http://shop.zivacenter.org/
http://www.kasca.si/
http://www.teffco.com/

Martina Vodopivec

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook