Zanimivosti objavil

Tudi psi govorijo

Že ljudje se včasih ne razumemo med seboj, čeprav se lahko pogovarjamo, kako naj potem ne bi bilo težko razumeti živali. Kljub temu, da naj bi v odnosu z živaljo človek predstavljal nadrejenega, je zelo dobrodošlo, da se nauči živali razumeti, saj je odnos le tako lahko dober. Ker si ljudje še danes zelo pogosto za ljubljenca izberejo psa, bomo nekaj besed namenili prav »govorici« teh štirinožcev.

Pes se ne more izraziti z besedami in torej ne more povedati kdaj je jezen, kdaj ga je strah in kdaj je vesel. Če pa smo dovolj pozorni, bomo kaj hitro ugotovili, da pes svoje občutke izrazi z govorico telesa. Pri tem uporablja celo telo in celo obrazno mimiko. Če hočete dobro predvidevati pa boste morali poleg telesne drže opazovati tudi uhlje, oči, ustnice, rep, dlako in seveda poslušati glas.

Psi uporabljajo zelo različne glasove, od cviljenja do renčanja in lajanja. Če pes laja, še ne pomeni, da je jezen-največkrat je to povabilo na igro ali pa znak veselja. Renčanje je znak napadalnosti pogosteje pri starejših psih kot pa pri mladičkih, ki pogosto renčijo kar tako. Napadalno renčanje je pogosto enakomerno ali pa se zviša, ko se pes postavi v napadalno držo.

Kot že omenjeno, tudi telesna drža mnogo pove o pasjem razpoloženju in namenih. Kadar bi se pes rad igral, se pogosto s sprednjim delom telesa spusti v počep, pri tem pa bevska ali pa visoko vibrirajoče renči, pri čemer ima glavo spuščeno povsem nizko nad tlemi. Lahko tudi skače naprej in nazaj in obrača glavo proti človeku. Hkrati lahko pes človeku kaže podrejenost s tem, da svoje telo spusti še nižje in kaže svojo bočno stran.

Kadar je psa strah, se lahko vede napadalno in sicer uhlja položi nazaj, napne telo, zadnji nogi pa ima pripravljene na hitro reakcijo. Dlaka na hrbtu se mu naježi, rep pa je povešen navzdol in je trd. Žival, ki pa je gospodovalno napadalna, pa vas bo opozorila z odločnim približevanjem in visoko dvignjeno glavo in repom. Pes v takem primeru gleda naravnost v človeka, kaže zobe in tleska z njimi, saj je pripravljen, da ugrizne.

Kakor človek, je tudi odrasel pes vsota delovanja dednih faktorjev in okolja in oboje močno vpliva na psihični razvoj psa. Človek se mora zavedati, kako veliko odgovornost sprejme, ko se odloči za psa. Če psa vzgaja nekdo z znanjem ali pa nekdo, ki potrebnega znanja o psih nima, bo rezultat popolnoma drugačen. Sicer je res, da slabega genotipa ne more popraviti še tako dober vpliv okolja, vsekakor pa neuko ravnanje povzroči velikansko škodo na psu, ki bi sicer lahko postal prijeten človekov sopotnik.

 

Nina Pirc

Vir:Podržaj, Mateja, 2007, Povezava človek-žival na primeru psov iz azila Gmajnice v Ljubljani. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, oddelek za zootehniko.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook