Zanimivosti objavil

Ujeli so zadnji vlak za rešitev ogrožene vrste

Udeleženci posveta »Kaj narediti, da osla ohranimo in vrnemo na pašnike«, ki je potekal v okviru projekta APRO, so si bili enotni: »Ujeli smo zadnji vlak za rešitev te ogrožene domače živali«.

V projektu Čezmejna pobuda za zaščito in revitalizacijo biološke raznovrstnosti okolja z rejo avtohtonih pasem (APRO) so v letu 2011 pozornost namenili istrski pramenki, letos pa so strokovnjaki svojo pozornost namenili istrskim oslom.

»Osli pri večini ljudi redko uživajo spoštovanje. Čeprav veljajo za neumne živali, pa je resnica ravno obratna: so zelo inteligentni, prijazni, igrivi in učljivi. V preteklosti je bil osel pri nas pretežno vlečna in tovorna žival, danes pa dobiva druge naloge: je družna žival za prosti čas in rekreacijo, ovčarski osel pomaga pri zaščiti drobnice pred zvermi, njegovo mleko in meso se uporablja v prehrani, koristen je tudi kot ‘bio kosilnica’, ki poje vse, kar je zelenega in s tem zmanjšuje zaraščanje ter blaži nevarnost požarov,« je povedala dr. Nina Čebulj Kadunc z Veterinarske fakultete iz Ljubljane in partnerica v projektu.

Modernizacija in tehnologija je število oslov dobesedno zdesetkala in ostalo je le nekaj primerkov. Tomaž Volčič s Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica in drugi slovenski partner v projektu je podal nekaj številk: »Leta 1890 je bilo oslov in mul na območju Krasa še 130, na celem istrskem polotoku pa preko 5000.« Danes pa osle na tem območju videvamo kot zelo redke domače živali. »Letos jih je bilo na Krasu in slovenski Istri na 30 kmetijah le okrog 120,« je o stanju povedala Ida Štoka.

V hrvaškem delu Istre je situacija podobna. Rejci so se tam odločili, da bodo redili izključno le istrske osle, tako ima 60 rejcev okrog 150 živali.

»Kolegi iz Hrvaške so pred nami, saj se že posvečajo genetskim raziskavam oslov, medtem ko smo pri nas sicer ustanovili Združenja rejcev oslov in njihovih križancev, ki pa ne deluje,« je povedala ena od rejk oslov, Mojca Nushol.

»Hvalevredno je, da ima Slovenija veljavni rejski program, ki pa ni operativen, saj od približno 2000 oslov, kolikor naj bi jih bilo v Sloveniji, ob odsotnosti evidence sploh ne vemo, katerim pasmam pripadajo. Vseeno je namen projekta dosežen, ob povečanem zanimanju za osle smo si enotni, da si v našem prostoru želimo še več zlasti avtohtonih istrskih oslov,« je zaključila Darja Zadnik iz KGZ.

Vir:

Primorske novice, 20. september 2012

Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook