Kmetijstvo objavil

Urbano kmetijstvo

 V svetu poznamo preko 40 različnih form urbanega kmetijstva: od
hortikulture do ribogojstva, od malih vrtov za potrebe enega
gospodinjstva do večjih proizvodnih obratov namenjenih pridelavi hrane
za tržišče. Vključujoč navedeno in vzgojo različnih domačih živali
(govedoreje, reja drobnice, čebelarstvo) lahko ugotovimo, da se s
proizvodnjo hrane v mestih ukvarja blizu 800 milijonov ljudi, ki skupno
proizvedejo okoli 15 odstotkov svetovne hrane.

Organizacija za hrano in kmetijstvo UN (FAO) definira urbano kmetijstvo
kot pridelovalno aktivnost v proizvodnji, vzreji in prodaji hrane ter
goriv namenjenih v glavnem dnevnim potrebam mestnim uporabnikom, ki se z
uporabo intenzivnih metod proizvedejo na manjših površinah v mestnih
središčih ali na obronkih mest. Pri pridelavi se izkoriščajo dani
naravni pogoji.

Nekaj krajša definicija se najde v Wikipediji, ki pravi da je urbano
kmetijstvo praksa vzgoje, prireje in distribucije hrane znotraj ali
neposredno v bližini mest (urban and peri-urban), ki poleg različnih
rastlinskih kultur vključuje tudi živinorejo, ribogojstvo, gozdarstvo in
hortikulturo.

Vse omenjene aktivnosti se odvijajo na različnih mestih: v sklopu malih
hišnih vrtov, na javnih površinah med visokimi stavbami, na ravnih
strehah zgradb, v večjih koritih na družinskih balkonih, v pasovih ob
cestah in železniški progi, na praznih industrijskih obratih, na šolskih
dvoriščih ter v sklopu bolnišnic in zavodov za prestajanje kazni.

Te aktivnosti se večina odvijajo v mestih držav v razvoju (v Afriki,
Aziji in Južni Ameriki),ki so kot posledica nižje zaposlenosti
prebivalcev in relativno nizek življenjski standard. Vs več pa se urbano
kmetijstvo pojavlja tudi v državah s hitrim razvojem. Tako na primer,
kitajsko mesto Shangaj (Vir: RUAF – Why Urban Agriculture?), ki ima po
popisu iz leta 2000 17000000 prebivalcev in s svoje periferije pridobi
okoli 60% mestne zelenjave, 100% mleka, 90% jajc in 50% potrebnih
količina svinjskega in govejega mesa.

Tranzicija v proizvodnji hrane v mestih je privedla urbano kmetijstvo
tudi v razvitejše dele sveta. V Veliki Britaniji je dovoljena vzreja
kokoši nesnic v mestih. Lokalna uprava v enem od belgijskih mest je
svojim meščanom ponudila dve kokoši vsakemu gospodinjstvu brezplačno.
Večina organskih odpadkov, ki se lahko uporabijo za prehrano živali se
uporabi za prehrano dveh kokoši po gospodinjstvu in se s tem zmanjša
količino komunalnih odpadkov. Župan Londona je med letom 2008 odprl
okoli 1500 lokacij v mestu namenjenih pridelavi zelenjave. V drugih
britanskih in nemških mestih lahko opazimo veliko vrtov, čebelnjakov in
drugih manjših pridelovalnih površin, ki so celo na strehi britanskega
parlamenta. Vrtove lahko vidimo tudi na ravnih strehah visokih ameriških
stolpnic, kjer meščani gojijo zelenjavo.

Navkljub pomembnosti tovrstnih aktivnosti pri zagotavljanju primerne in
cenovno ugodne oskrbe s hrano in reciklaži mestnih organskih odpadkov
lokalne oblasti najpogosteje prepovedujejo proizvodnjo hrane v mestih
ali pa na ta način proizvodnje gledajo kot na nujno zlo. Z nekaj
izjemami se proizvodnja hrane večina odvija brez kontrole kmetijskih
institucij in pomoči kmetijskih strokovnjakov kot tudi brez pomoči
krajinskih arhitektov in mestnih arhitektov.

Urbano kmetijstvo je zelo važen del koncepta lokalizacije hrane in
neobhoden sestavni del modela ekoloških mest. Interes po takšni
pridelavi hrane raste v vseh delih sveta. S takim načinom pridelave
hrane opravljamo reciklažo organskih odpadkov in s tem proizvedemo
navkljub mestni onesnaženosti zdravo hrano. Urbano kmetijstvo
zmanjšuje transport (manj stroškov in emisij toplogrednih plinov) med
mestom proizvodnje hrane do mesta njene potrošnje. Organizirano mestno
kmetijstvo dviguje nivo ekonomskih aktivnosti v kmetijstvu in ustvarja
nova delovna mesta. S prodajo lokalno pridelane hrane se dobički lahko
ponovno investirajo v lokalno ekonomijo. Z večjo ozelenitvijo mestnih
površin pa seveda pripomoremo manjšem efektu že tako izpuščenega
ogljikovega dioksida. Več kot tretjina hrane v bogatih državah konča
v smeteh (ostanek hrane, hrana, ki ji je potekel rok uporabe, odpadki
pri pripravi hrane). Večino mestnih odpadkov je organskega izvora.
Njegovo zbiranje, ločevanje in deponiranje zahtevajo velika finančna
sredstva. Deponiranje in razgradnja odpadkov povečuje izpust plinov, ki
dodatno onesnažujejo okolje.

Reciklaža organskih odpadkov preko urbanega kmetijstva se odvija preko
procesa ponovne uporabe kot hranilo. S kompostiranjem organskih odpadkov
lahko pridobimo organsko gnojilo. Del organskih odpadkov pa lahko
uporabimo tudi za prehrano živali. Poleg uporabe čvrstega dela organskih
odpadkov reciklaža zavzema tudi uporabo delno prečiščenih mestnih
odpadnih voda za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč. V nekaterih
državah (Kanada, ZDA in Avstriji) pa že uporabljajo tudi naprave za
reciklažo fosforja iz mestnega kanalizacijskega mulja.

Viri:
1. Urban Agriculture
2. The International Development Research Centre: Growing better cities
3. RUAF Foundation – Resource Centres on Urban Agriculture and Food Security

OBJAVIL/A ZVONE TREBIŽAN

2

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook