Kmetijstvo objavil

V »bogu za hrbtom« našla svojo pravljico

Kdo pravi, da drevo in gugalnica ne sodita v dnevno sobo? Lastnik hiše, ki si ta »luksuz« lahko privošči pravi: »Zakaj pa ne, če to človeka osrečuje in pomirja.« Zakonca Miro in Metka Žitko sta svoj mir našla na 900 metrih nad morjem v zaselku Razazija v Gorenji Trebuši. Kot sama pravita tam zgoraj najdeta vse kar potrebujeta.

Do njiju pridejo le najbolj vztrajni obiskovalci, vendar je ta vztrajnost tudi nagrajena. Ob pogledu na ekohišo in okolico s čudovitim razgledom so obiskovalci deležni tudi toplega sprejema. »Živiva tako stran od civilizacije, da si tisti, ki pride do naju, brez dvoma zasluži pozornost. Če prideš gor, moraš biti namreč že kar vztrajen.  Z gosti malo poklepetava, poveva jim, kako sva se odločila za tak način življenja, včasih pomagava s kakšnim nasvetom. Ljudje potem lažje najdejo pot v življenju, in to daleč  stran od ponorelega sveta,« pravi Žitko.  

Pozornost pritegne njuna hiša zgrajena iz naravnih materialov in za katero sta odštela okrog 5000 evrov. Svetli prostori pričarajo toplino in domačnost. Poleg tega je hiša potresno varna in tudi pozimi prijetno topla. Za hude zimske dni pa hišo ogrevata s centralno kurjavo, ki jo poganja štedilnik na drva.

Miro je samouk z bogatimi izkušnjami. Svojo hišo je »na noge« pred leti postavil kar sam, danes pa svoje izkušnje tudi rad deli z ostalimi tako, da pomaga pri gradnji ekoloških hiš. O tovrstnem načinu gradnje je napisal tudi knjigo. »Postavljanje hiše iz naravnih materialov je zelo preprosto, vsakdo je tega sposoben. Glina, les, seno, pesek, vse to je v naši okolici in včasih so ljudje znali uporabljati te materiale za gradnjo domov. Danes pa se komplicira in gradi iz umetnih materialov, ki lahko tudi škodijo zdravju. Prepričan sem, da so hiše danes močno precenjene.«  

Tudi o svoji življenjski poti rad pripoveduje in kako se je znašel obdan z naravo na domačiji s 36 hektarji zemlje. »Na očetovi kmetiji smo imeli veliko živali, ki smo jih tudi pobijali in prodajali. Pri dvajsetih letih tega nisem več mogel gledati in prenašati, zato sem nehal jesti meso. Potem sem šel v Indijo in videl, kako ljudje živijo brez vsega tega, ter na koncu zapustil očetovo kmetijo. Življenje me je peljalo na različne postaje, večkrat sem se preselil, ponavadi tudi dogradil in popravil kakšno hišo, in šel naprej.  Bil sem že na Dolenjskem,  Gorenjskem in v Prekmurju, Razazija pa je za zdaj zadnja postaja.«

»Iskala sem mir. Vsepovsod. A ga nisem našla. Potem pa sem dobila Mira tukaj v teh hribih in ni trajalo dolgo, ko sem se že preselila sem gor,« svojo izkušnjo pove Metka. Dolino obiščeta vsake tri tedne, da nabavita le osnovna živila, kajti skoraj vso hrano pridelata na kmetiji. Tu uspeva ajda, koruza, proso, fižol, krompir, zelišča, … v zimskih mesecih pa uživata vloženo sadje, zelenjavo, sokove – skratka sadove narave. Takrat Miro tudi popravlja orodje, Metka pa izdeluje keramične izdelke in domače milo, ki ga ponudita obiskovalcem.  

 Vir:Goriška, 14. september 2011

 

Martina Vodopivec

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook