V sadjarstvu takšne škode po letu 1968 še ni bilo

Spomladanska pozeba in poletne ujme so se znesle tudi nad sadovnjaki.
Približno 80 odstotkov vseh površin je v povprečju poškodovanih več kot
50-odstotno, nekaj sadovnjakov je povsem uničenih in jih bo treba
zasaditi na novo, dve tretjini jabolk pa sta tako poškodovani, da bodo
primerna le za industrijsko predelavo ali še zanjo ne. Sadjarji govorijo
o katastrofi.

V dobri sezoni bi lahko v Sloveniji pridelali sto
tisoč ton jabolk, a jih ne, saj pridelek vsako leto oklesti toča. “Toda
včasih smo govorili o 10- do 25-odstotnem izpadu pridelka, letos pa o
50-, morda celo 60-odstotnem,” pravi dr. Franci Štampar,
predstojnik katedre za sadjarstvo na biotehniški fakulteti, in
priznava, da so razmere res težke: “Tisti, ki živijo od sadjarstva, so
sadje zavarovali pri komercialnih zavarovalnicah, zato bodo z izplačano
premijo letos preživeli. Toda približno dve tretjini sadovnjakov nista
zavarovani in njihovi lastniki bodo imeli velike težave. Predvsem zato,
ker je cena industrijskega sadja, namenjenega predelavi, letos izredno
nizka.”

Boštjan Kozole, direktor Evrosada in predsednik upravnega
odbora GIZ Sadjarstvo Slovenije, profesorja Štamparja dopolni s
številkami. Trenutna cena kilograma industrijskih jabolk na evropskem
trgu je po njegovih navedbah od pet do šest centov. To je manj, kot
znaša zgolj strošek obiranja, ki je med šestimi in sedmimi centi. Strah
slovenskih sadjarjev je še toliko večji, saj kar dve tretjini jabolk
letos ne bosta uvrščeni v prvi kakovostni razred in bodo kvečjemu
primerna za industrijsko predelavo.

Zaščitne mreže v manj kot desetini sadovnjakov

Dr. Peter Zadravec,
vršilec dolžnosti direktorja GIZ Sadjarstvo, ocenjuje, da ni dovolj, če
sadjarji pridelek zavarujejo pri zavarovalnicah. V primeru toče sicer
dobijo odškodnino, toda če so eno leto brez pridelka, lahko izgubijo
tudi kupca. Zadravec zato meni, da so ob zavarovanju nujne tudi zaščitne
mreže pred točo, ki zagotavljajo stalnost pridelka. A kaj, ko je z
njimi pokrita le slaba desetina slovenskih sadovnjakov. V Avstriji, ki
ima podobne podnebne razmere in podobno posestno sestavo sadovnjakov,
imajo mreže v skoraj dveh tretjinah nasadov.

Toda Štampar
ocenjuje, da je napredek v Sloveniji vseeno opazen, saj smo imeli še
pred štirimi leti pod mrežami le odstotek ali dva sadovnjakov. Boštjan
Kozole spomni, zakaj je tako: “Žal je bilo izgubljeno obdobje pred
vstopom v EU, saj v letih od 1998 do 2003 država ni omogočala
sofinanciranja postavitve protitočnih mrež. Takrat so bile razmere v
sadjarstvu solidne, in če bi imeli danes z mrežami prekritih bistveno
več površin, posledice letošnje toče ne bi bile takšne. Bilo bi podobno
kot v Avstriji, kjer je še več naravnih nesreč kot pri nas, a je škoda
zaradi zaščitenih trajnih nasadov precej manjša.”

Dr. Janez Hribar,
dekan biotehniške fakultete, poudarja: “Od leta 1968 hodim po
hladilnicah s sadjem, a takšne škode še ni bilo.” In dodaja, da je
samooskrba s sadjem in drugimi živilskimi proizvodi v Sloveniji dosegla
kritično raven. “Imamo le še tri proizvode – mleko, perutninsko meso in
hmelj – ki jih pridelamo več, kot jih sami porabimo. Z izpadom sadja,
kakršen je letos, dodatno negativno vplivamo na porabo, ki je že sicer
kritična, saj na prebivalca zaužijemo le nekaj več kot trideset
kilogramov sadja na leto. Skupaj s Finci smo povsem na evropskem repu,”
svari Hribar. Prepričan je, da bodo tujci letos izkoristili revno
ponudbo sadja na slovenskem trgu in nam ponudili tisto, česar drugje ne
bodo prodali. “Mi pri kakovosti sadja pri njih ne bomo na prednostni
listi, potrošnik pa se bo po prvem, drugem ali tretjem uživanju vprašal:
Zakaj bi to sploh kupoval? In poraba bo še manjša,” se boji Hribar.

“Ne podpirajmo garažarstva”

Sadjarji
so se po Hribarjevem mnenju znašli pred dilemo, kaj letošnja katastrofa
pomeni za njihovo prihodnost. “Jablana je pri nas ena najpomembnejših
sadnih vrst in trajna rastlina, ki takih stresnih dogodkov ne izravna v
enem letu. Zato so prizadevanja kmetijskega ministra za odpravo škode po
moje še vedno nezadostna. Menim, da je za ohranjanje proizvodnje
potrebno sadjarjem dati najugodnejše možnosti za postavitev novih
nasadov. Samo z novimi ograjami in sadikami ter z namakalnimi sistemi in
zaščitnimi mrežami je racionalno upravičiti stroške državnega
proračuna. Pokrivati stare nasade z mrežami pa je enako kot krpati stare
čevlje. Če je dvakrat dež, še držijo vodo, potem smo spet na istem kot
prej,” je slikovit profesor Hribar.

Ocenjuje, da je država zadnja
leta sadjarjem sicer precej pomagala, a še vedno ne dovolj. “Združimo
sredstva in ne podpirajmo garažarstva. Tega je ogromno in to je
kupovanje glasov. Denar od države bi morali dobiti vsi, ki dokazujejo
strokovnost in stalnost pridelka. Ne more biti to peta zaposlitev;
delamo vse drugo, potem pa se gremo še sadjarstvo. Čistih sadjarjev, ki
vlečejo voz in ki imajo dovolj pridelka za prodajo trgovcem, je pet. In
te bi jaz podprl v celoti,” sklene Hribar.

Strokovnjaki
ocenjujejo, da je mogoče v sadjarstvu škodo zaradi toče izdatno omiliti
le z zaščitnimi mrežami, kajti že zelo drobna toča lahko plodove
poškoduje. Poškodbe so velikokrat le vizualne, a odvrnejo kupca, zato
gre takšno jabolko v predelavo.

 

 Vir: dnevnik

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook