Vinar dela vino, ki odraža njegovo osebnost

Robert Prinčič, predsednik konzorcija za zaščito vin Collio-Carso obdeluje 20 hektarjev vinogradov in trgu letno ponudi 110.000 steklenic vina. Poleg  tega je še podžupan občine Števerjan. Našel je tudi čas za obisk sejma  Vinitaly v Veroni.  Če ga kdo vpraša ali je bolj kmet ali podjetnik ali politik odgovori.

»Hm, kar vse troje in nekako v tem vrstnem redu. S tem, da se moje politično delovanje osredotoča na reševanje vprašanj teritorija. Mi nismo politiki kot v Rimu ali Trstu, moramo pa z njimi sodelovati, če hočemo kaj narediti.«

Rojen v kmečki družini je bil že kot otrok s starši vedno v vinogradu. »Karkoli so počeli, sem želel biti zraven. Tako sem pri dveh letih in pol izgubil tudi del prsta, ki mi ga je mama med obrezovanjem trt po nesreči odščipnila. In tisti vinograd furlanskega tokaja, poškropljen z mojo krvjo, daje najboljše vino! Prav tako sem želel biti vedno zraven, ko se je kaj delalo v kleti. Ker smo takrat prodajali vino večjim kletem, so k nam prihajali njihovi enologi, in ob stiku z njimi mi je že pri desetih letih postalo jasno, da bom študiral enologijo. Že pri devetnajstih pa sem pripravil prvo vino za stekleničenje in se ves ponosen odpravil na Vinitaly.

S preusmeritvijo od pridelovalca anonimnega vina do vinarja z lastno blagovno znamko se je marsikaj spremenilo. Začel je z 10.000 steklenicami, postopoma pa se je večalo število steklenic, tržišče in vinogradi. »Cela Brda naredijo manj vina kot kaka zares velika klet! Začel sem z 10.000 steklenicami, po prvih uspehih sem število steklenic postopoma večal in širil tržišče. Obenem smo večali in obnavljali vinograde. Oče je sicer vedno stremel za kvaliteto, toda če smo hoteli uspeti na trgu ustekleničenega vina, smo morali to kvaliteto še dvigniti. Postopoma in upoštevaje tisoč spremenljivk, ki naredijo razliko. Na nekatere lahko vplivamo in jih obvladujemo, druge, kot na primer vreme, naredijo vsako trgatev nekoliko posebno in različno. Iz leta v leto dopolnjujem arhiv mojih opažanj, in tako mi je lažje sprejemati pravilne odločitve. Res pa je, da imamo toliko različnih leg, da je včasih bolje slediti občutku. Seveda moramo poskrbeti, da z vsake lege dobimo tisto najboljše, kar nam lahko da.«

Pravi da dela takšna vina, ki so mu všeč – elegantna, čista vina. »Čista na vonju in okusu. Vina morajo biti pitna, prijetna. Pogosto rečemo, da vsak vinar dela vino, ki odraža njegovo osebnost. Mislim, da gre za še nekaj več, da tudi vinograd čuti vinarjevo osebnost, njegovo veselo ali žalostno nrav, njegovo odprtost ali zaprtost, in mu daje grozdje, ki je z njim v sozvočju.«

Njegov nesporni prodajni adut, ki najbolj prepriča  ljubitelje bolj strukturnih vin je nekdanji tokaj, sedaj friulano, pa tudi zvrst collio bianco. Prepričan je, da ima ključ do mednarodnega trga sivi pinot, saj je mogoče prav briški najboljši v svetovnem merilu. »Odprl mi je trg v ZDA, Nemčijo, Anglijo, Švico, Avstrijo, Belgijo… Simbolično prodajam sicer še v nekaj držav, od Egipta preko Zelenortskih otokov do Dominikanske republike. Seveda povsod velja, da če hočeš zares uspeti, moraš biti osebno zraven.«

In kaj meni o morebitnem skupnem konzorciju Collio-Brda? Projekt o katerem se je v preteklosti veliko govorilo danes se zdi da nihče ne želi o tem resno razmišljati. »Do sodelovanja bo prišlo spontano, ko bomo imeli skupne probleme oziroma ko se bomo zavedeli, da jih imamo. Dejstvo je, da v skupni Evropi vse meje vendarle niso padle. Potreben bo čas, da bo prostor zadihal brez bremena preteklosti. Toda ko sva se z Matjažem Četrtičem odločila za skupno penino Sinefinis, sva našla način, kako do nje priti. Problemov ne rešujejo dekreti, ampak volja!«

 Vir:

Primorske novice, 19. april 2013

 Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook