Vodni orešek, nekoč pomemben vir hrane, danes le malo poznan

Vodni orešek raste v stoječih vodah, bogatih s hranili. Le redki poznajo to, sigurno eno izmed naših najbolj nenavadnih rastlin. Trapa natans spada med prave vodne rastline, v družino vodo-orehovk. V našem podnebju uspeva kot enoletnica, rastlina ima večinoma razvejano steblo, ki lahko meri celo do tre metre. Edinstvena zanimivost vodnega oreška je heterofilija, kar pomeni, da se na steblu pojavljata dve vrsti listov. Pod vodo so črtalasti listi, listi, ki plavajo nad vodo pa so rombaste oblike, spominjajo na liste, ki jih ima breza in so razvrščeni v obliko rozete. Na listnih pecljih teh listov so elipsaste odebelitve, njihova naloga pa je predvsem ta, da rastlino, ki je obtežena s plodovi obdržijo na vodni površini.

Največja posebnost vodnega oreška so prav gotovo zanimivi plodovi, ki so nenavadne oblike, imajo po štiri bodičaste izrastke, ki ne služijo za obrambo, temveč temu, da se rastlina širi po samem rastišču. Na bodicah najdemo ostrogaste izrastke, s katerimi se plod obesi bodisi na ptičje perje ali pa na katerokoli drugo žival, ki se giblje po vodi. Oblika samih plodov marsikoga spominja na hudičevo glavo. Rastišča vodnega oreška so razširjena praktično po celotnem svetu, ne najdemo ga le v arktičnih predelih, svoj dom pa je našel tudi v Avstraliji in v Severni Ameriki. Glede na to, kje rastejo pa se razlikuje tudi njegova oblika. Pri nas, v Sloveniji ga najdemo na rastiščih vzhodno od Ljubljanskega barja, najpogosteje ga najdemo na rastiščih Zahodnega Dravskega polja in na splošno v severovzhodnih predelih naše države. V mlajši kameni dobi je bil vodni orešek pomemben vir prehrane, tudi mostiščarjev, ki so živeli na Ljubljanskem barju. V srednjem veku je bila to zelo želena in iskana rastlina, saj so si z njo marsikje močno ublažili lakoto. Iz posušenega vodnega oreška so namreč mleli moko in iz nje pekli kruh. Še danes je ponekod, predvsem v predelih Azije zelo pomemben del prehrane, vrsto, ki raste tam celo načrtno gojijo. Sami plodovi vodnega oreška vsebujejo kar okrog 50 % škroba, 15-20% beljakovin in 7,5% maščob. Njihov okus je zelo podoben okusu kostanja, s to razliko, da jih lahko uživamo tudi surove. Mlade vodne oreške lahko kuhamo, pražimo, pečemo, mladi pa so narezani zelo dobro dopolnilo solatam. Vodni orešek lahko gojimo sami, doma, v manjši mlaki. Če je dno obloženo s folijo, naj bo slednja debela minimalno 2 mm, saj jo lahko bodičasti izrastki poškodujejo, primerna globina za samo gojenje pa je 80 do 100 cm in več. Pripravimo zamuljeno dno ali pa tja postavimo posode, v katere smo posadili plodove ali sadike. Oreške lahko tako z rastlin obiramo v avgustu ali v septembru.

Vodni orešek je tako imenovana ranljiva vrsta in je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst. V ribogojnih ribnikih se lahko gojen v nekaj letih zelo močno razširi in tudi prekrije celotno površino, zato ga ribiči ne marajo.

Vir: http://www.bukovniskojezero.si, Revija Gaia, december 2012

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook