Čebelarstvo objavil

Vrste čebel

Med medonosnimi čebelami so najbolj znane: Temna ali nemška cebela, Kranjska čebela, Kavkaška čebela ter Italijanska čebela…

Najstarejši
odkriti fosili žuželk so stari 350 milijonov let. Žuželke so se
pojavile pred cvetočimi rastlinami. Na podlagi fosilnih najdb lahko
sklepamo, da je mogoče slediti razvoju današnjih čebeljih vrst do 70
milijonov let v preteklost. Najstarejši doslej najdeni fosil čebele je
star od 25 do 50 milijonov let in je ujet v baltski jantar, ki so ga
našli v vzhodni Prusiji. Najdena čebela je na zunaj podobna neželati
čebeli iz rodu Melipona. čebelji fosili, podobni čebeli, so stari okrog
25 do 30 milijonov let. V 12 milijonov let starem fosilu pa je že opazna
tudi velika podobnost v krilih z današnjo azijsko vrsto čebele Apis
dorsata.

KLASIFIKACIJA MEDONOSNE ČEBELE:
razred: Insecta (žuželke)
red: Hymenoptera (kožokrilci)
družina: Apidae (prave čebele)
rod: Apis (čebele)
vrsta: Apis mellifera (medonosna čebela)

Danes je v rodu Apis znanih šest čebeljih vrst:
* mala čebela Apis florea
* orjaška čebela Apis dorsata
* vzhodna (indijska, kitajska) čebela Apis cerana ali A. indica
* medonosna čebela Apis mellifera
* Apis andreniformis
* rdeča čebela z Bornea Apis koschevnikovi

Med medonosnimi čebelami so najbolj znane:

Temna all nemška cebela – Apis mellifica mellifica
 
Razširjena je po vsej Evropi severno od Alp, pa tudi v severnem delu
Sovjetske zveze v Sibiriji do Tihega oceana. Temne all nemške čebele so
zelo podobne čebelam z iberijskega polotoka, od koder so se po zadnji
poledenitvi pomikale proti severu. Zaradi mešanja z drugimi pasmami in
tudi zato, ker jo druge pasme močno izpodrivajo, najdemo čiste samo se v
ne¬katerih območjih Španije, Francije, Poljske in Sovjetske zveze.
Nekaj rodov (»Nigra«) imajo tudi v zrejevalci v Švici, Avstriji in ZR
Nemčiji.

  Temna all nemška čebela je velika, vendar pa ima zelo
kratek rilček. Za to pasmo je značilno: zelo temen hitin, rjave dlačice
in zelo nizek kubitalni indeks. So zelo nervozne in napadalne,
spomladanski razvoj je počasen (nizka razvojna krivulja), razvijejo
srednje mobile družine, ki ostanejo živalne pozno v jesen. Prezimuje v
močnih družinah, prezimijo dobro in z majhnimi izgubami. Temne aebele
niso rojive, na satju pa so nemirne.

Kranjska čebela – Apis mellifica carriica (Pollmann 1879)
 
Kranjska čebela je razširjena na Balkanu v severni Grčiji in v porečju
Donave (Bolgarija, Romunija, Ma?arska), na severu Alp, na Koroškem,
Štajerskem, Češkem ,Slovaškem in do Karpatov. V prejšnjem stoletju se je
zaradi velikega povpraševanja po alpski kranjski čebeli razvila močna
trgovina s čebelami in maticami na obmocju Slovenije. Od tod se je
kranjska čebela razširila v mnoge dežele, predvsem pa je v precejšnji
meri izpodrinila temno čebelo v nemško govorečih deželah. Pri nas je
prvi začel s prodajo rojev v sosednje dežele baron Rotschutz. Nemci
imenujejo našo čebelo Krainer Biene, v angleško govorečih deželah pa
Carniolan Bee. Nekateri jo imenujejo tudi siva čebela, ker je med
evropskimi pasmami najsvetlejša in ima sive dlačice na zadkovih
obrockih. Vsa druga imena, ki se pojavijajo pri nekaterih avtorjih, niso
pravilna.

  Hitin zadkovih hrbtnih obročkov je pri kranjski
čebeli temne barve, le ob straneh ima lahko svetlorjave lise, nikakor pa
ne smejo biti svetli cell obročki. Kranjska čebela ima dolg rilček in
velik kubitalni indeks (od 2,4 do 3,0) povprečno 2,8. Dlačice na zadku
so kratke in svetlo sive barve. Že od nekdaj je kranjska čebela znana
kot najbolj krotka od vseh čebeljih pasem. Dobro prezimuje v majhnih
družinah in porabi zelo male hrane. Spomladi se burno razvija, vendar je
zaleganje zelo odvisno od donosa hrane. Nagnjena je k rojenju, vendar
so razlike med posameznimi rodovi zelo velike. Veliko naših čebelarjev
in zrejevalcev je s selekcijo na nerojivost že uspelo zmanjšati rojivost
posameznih rodov na minimum. Jeseni se moč družin naglo zmanjša
predvsem zaradi pomanjkanja hrane. čebele zelo lepo in mirno sedijo na
satju. V primerjavi z drugimi pasmami izletavajo bolj zgodaj in z
oddaljenih paš nosijo več medu.

Kavkaška čebela Apis mellifica caucasica (Gorb. 1910)
 
Razširjena je v Gruziji in centralnem Kavkazu. V višjih legah je siva
in je precej podobna kranjski čebeli, le da je manjša. Ima srednji
kubitalni indeks in izredno dolg rilček (do 7,2 mm). Zanjo je značilno,
da ima umirjen spomladanski razvoj, v sezoni razvije močne družine, ki
tudi prezimijo močne. Kavkaške čebele so dokaj krotke, mirno sedijo na
satju, ne rojijo preveč, naberejo veliko propolisa (močno
propolizirajo), tako, da jeseni zožijo celo žrelo in pustijo same majhno
odprtino. Med obema vojnama so jih izvažali v ZDA, kjer jih se vedno
gojijo in jih križajo tudi z drugimi pasmami. Medeni pokrovci so temni,
ker so ravni in se prilegajo medu. Ta vrsta se slabše orientira in se
rada zaletava v sosednje panje. Za selekcijo bo verjetno še pomembna
zaradi nekaterih lastnosti (dolg rilcek).

Italijanska čebela – Apis mellifica ligustica (Spin. 1808)
 
Ta čebelja pasma je razširjena na Apeninskem polotoku, kar pove tudi
njeno ime. V zadnjih 100 letih se je zaradi izvoza čebel in matic zelo
razširila po svetu, predvsem v ZDA, Avstralijo, Skandinavske dežele,
Anglijo, Južno Ameriko itn. V teh deželah jo cenijo zaradi nekaterih
lastnosti, ki so pomembne za industrijsko čebelarjenje. Italijanska
čebela je nekoliko manjša od temne čebele, ima pa precej dolg rilček
(6,3 do 6,6 mm). Hitin na zadku je svetel; na zadku ima 2 do 4 rumene
obročke. Barva zadkovih obročkov pa se lahko spreminja od zelo svetlo
rumene do temnejše rumeno rjave, tudi dlačice so rumenkaste. Kubitalni
indeks je nizek (2,3).

  Te čebele so na satju
mime, vendar se ta lastnost pri italijanki zelo spreminja. Matica je
plodna in začne zalegati zelo zgodaj, v ugodnem podnebju zalega tudi
pozimi. Italijanska čebela razvije močne družine, vendar je spomIadanski
razvoj manj buren kot pri kranjski cebeli. Zaleganja jeseni ne prekine,
zato ima v tern letnem času veliko zalege. Družine pričakajo zimo
izredno močne, vendar porabijo tudi precej več hrane kot naša čebela.
Zaradi zgodnjega zaleganja nastajajo pri prezimovanju v hladnejših
območjih z dolgimi zimami težave, ker družine izgubijo veliko pašnih
čebel, ki letijo po vodo. Zalega se prehladi in odmre. V svetu je
priljubljena zaradi majhne rojivosti, velike plodnosti in
prilagodljivosti. Vendar pa se ta čebela slabo orientira in zaletava v
sosednje panje, zelo rada ropa in je tudi nervozna. Italijanska čebela
je prilagojena sredozemskemu podnebju s kratkimi zimami, vročimi poletji
in dolgotrajno pašo. Z zaleganjem ne preneha, tudi če paša popolnoma
preneha. Zaradi dovolj dolgega rilčka lahko izkorišča tudi pašo na rdeči
detelji.

  V ZDA so z intenzivno selekcijo na
podlagi umetnega osemenjevanja dobili hibride z boljšimi gospodarskimi
lastnostmi. Italijanska čebela se v naših podnebnih in pašnih pogojih ni
izkazala, zato je bolj umestno, da kranjski čebeli, ki je prilagojena
našemu okolju, izboljšujemo gospodarske lastnosti z načrtno in
dolgoročno selekcijo.

Vir:čzs

Objavil/a: Brigita Primic

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook