Konjeništvo objavil

Začetki nege kopit in zgodovina podkovstva

Konj je bil sprva divja žival, ki je živela v naravi, vendar ko jih je človek začel udomačevati in jih uporabljati za delo, se je roževina konjevega kopita začela obrabljati hitreje, kot pa se je ponovno zarasla, saj so bile poti dolge in velikokrat trše, kot je bila žival sicer vajena. Če je človek želel svojega konja zaščititi pred bolečino in šepanjem, se je moral spomniti načina za preprečevanje takšnih poškodb. Prvi kovači železa so bili Asirci okoli 2000 let pred našim štetjem, znanje o podkovanju konj pa so razširili obrtniki v času vojn med sosednjimi ljudstvi in tako se je znanje podkovstva razširilo od Mezopotamije do Egipta, v Italijo in naprej v Evropo okoli 700 let pr.nš.št., v Veliko Britanijo pa okoli 300 let kasneje.

Egipčanska in perzijska ljudstva so začela okoli leta 1500 pr.nš.št. konje ekstenzivno uporabljati za vleko tovora in jahanje, za podloge kopit pa so izdelovali krpe iz tkane trave in trsja in jih nato z jermeni pripenjali na kopita v obliki mokasina. Dokler Rimljani niso srečali Keltov, naj bi uporabljali samo usnjene čevlje z okovanim podplatom, vendar so jih uporabljali predvsem za zdravljenje kopit, saj je bila uporaba precej nerodna. Kasneje so začeli izdelovati hipposandale, ki so bili izdelani v obliki kovinske ploščice, ki je imela stranske kljuke, skozi katere so se potegnili usnjeni jermeni. V vzhodni Evropi, Afriki in Aziji so kopita podkovali z železnimi podkvami pred Rimljani, pritrdili pa so jih s tremi sponkami.

Kelti, ki so prišli v Veliko Britanijo okoli 450 pr.nš.št., so bili zelo spretni z železom, ker pa so se prehranjevali tudi s konjskih mesom, so tudi dobro poznali anatomijo konjskega telesa in so tako lahko izdelovali boljšo opremo zanje. Najdišča so dokazala, da so bili Kelti prvi ljudje, ki so kopita svojih konjev ščitili s podkvami, ki so bile pribite z žeblji. Vendar pa je, žal, uporabo podkev težko datirati, ker železo hitro zarjavi in posledično razpade. V Veliki Britaniji je precej močvirnatih področij in z uporabo podkev se je preprečevala obraba in vnetja kopit. Podkev je bilo več vrst, med drugimi tudi take, ki so preprečevale zdrs kopita.

Med 13. in 14. stoletjem so bili konji večinoma nepodkovani, razen v zimskem času, za preprečevanje zdrsa. Z izboljšanjem cest pa se je tudi potreba po podkovanju povečevala in med 14. in 15. stoletjem sta se pojavila dva tipa podkev. Prve so bile lažje in so imele od štiri do šest kvadratnih lukenj za žeblje. Drugi tip podkev pa je bil težji s šest do sedem lukenj, uporabljali pa so jih večinoma za vlečne konje.

Velik vpliv na širjenje znanja o podkovanju je bila italijanska knjiga, ki je izšla 1564, v njej pa so opisane različne vrste podkev. Pojavljale pa so se tudi druge knjige o kovaštvu in anatomiji konja. V času 18. in 19. stoletja so ustanovili prve veterinarske šole za kovače in tako se je znanje o anatomiji preneslo še na področje kovaštva. V tem obdobju se je izvajalo veliko preizkusov v podkovanju, širile pa so se tudi publikacije, ki so s širjenjem znanja preprečevale nepotrebno škodo, ki jo nepravilno podkovanje lahko naredi konju.

Do danes se je podkovanje od tistega časa seveda še spremenilo in čeprav konj ne predstavlja več osnovnega transportnega sredstva ima še vedno velik ekonomski pomen, podkovanje pa je nepogrešljivo. Vsak pravi gospodar pa bo svojemu konju nudil redno in natančno oskrbo, ki pa naj ga izvaja samo za to usposobljena oseba, saj le tako lahko zagotovimo zadovoljive rezultate.

Vir:Rajkovič, Marko

2009          Razvoj nege kopit in podkovstva. Diplomsko delo. Ljubljana: Biotehniška

             Fakulteta, Oddelek za zootehniko.

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook