Čebelarstvo objavil

Žal nam je za vsako čebelo, ki umre

Tako kot je obvezno cepljenje psov, bi moralo biti po mojem mnenju obvezno tudi zdravljenje čebel

Letos
so dvignili veliko prahu pomori čebel, za glavne krivce pa so bili
razglašeni kmetje oziroma uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Kmetijsko
ministrstvo je zato iz previdnostnih razlogov začasno prepovedalo
uporabo semen koruze in oljne ogrščice, razkuženih z insekticidi za
zatiranje škodljivcev.

Desetega avgusta je
prepoved pri oljni ogrščici preklicalo, ker čebel naj ne bi ogrožala,
medtem ko pri koruzi še velja. Marko Babnik iz Gospodarskega interesnega
združenja fitofarmacije, tudi vodja razvoja v fitofarmacevtskem
podjetju Bayer, pravi: “Žal nam je za vsako čebelo, ki umre, zato moramo
proizvajalci fitofarmacevtskih sredstev storiti vse, da jih umre čim
manj.”

Babnik nadaljuje: “Razumemo državo, da
takoj, ko se zgodi taka nesreča, nastopi po načelu previdnosti in neki
pripravek prepove, dokler niso znani vzroki pomorov, saj s tem zavaruje
ljudi, žuželke, okolje… Potem je treba dati stroki čas in možnost, da
ugotovi vzroke. In ko so ti znani, jih je treba odpraviti in delovati
naprej normalno, zato v tem primeru spoštujemo odločitev države, vendar
menimo, da bi se lahko odzvala nekoliko hitreje in že prej rekla: oljna
ogrščica pri setvi ne predstavlja nevarnosti, v času setve tudi ni
drugih dejavnikov, ki bi pomenili kakršno koli nevarnost za čebele. Tako
bi semenarskim hišam omogočila, da pravočasno razkužijo seme, kmetom
pa, da ga posejejo, saj je že delno zaščiteno proti insektom, zato jim
rastline ni treba tolikokrat škropiti, kot bi jo sicer.”

Kaj pomeni, da je seme tretirano oziroma razkuženo z insekticidom?

Zrnje
je treba, preden ga posejemo, zaščititi s pripravkom, ki rastlino nekaj
časa varuje pred škodljivci in nevarnimi insekti. Ta nanos opravijo
pooblaščene organizacije, povečini semenarske hiše, mi jim le zagotovimo
pripravek. Nanos fitofarmacevtskega sredstva na seme je najmanjša možna
količina kemičnega sredstva, ki ga spravimo na en hektar, daje pa
največji učinek. Če namreč pšenico škropimo s fungicidom, poškropimo en
hektar, če to sredstvo nanesemo na seme, pa pride v stik le s 50
kvadratnimi metri te površine, vendar je učinek enak. To je ogromen
napredek, in če vse to poznamo ter vsa dejstva pravilno predstavimo
javnosti, bo veliko več razumevanja, kaj vse počnemo, da pridelamo varno
hrano. Fitofarmacevtska industrija nismo samo tisti, kot se stalno
govori v javnosti, ki skušamo vsak dan zavestno zastrupljati. Sploh ne.
Multinacionalke, ki proizvajajo fitofarmacevtska sredstva, s tem, ko
omogočajo pridelavo hrane, preprečujejo tudi lakoto in rešujejo
življenja.

Prepoved uporabe z insekticidi
razkuženega semena koruze ostaja, saj so strokovnjaki ugotovili, da je
sokrivo za pomore čebel, kajti za setev koruze se uporabljajo sejalnice,
ki tok zraka skupaj z razkuženim semenom usmerjajo v zrak in tako
onesnažijo okolico.

Zdaj, ko vemo za to dejstvo,
bo potrebna večja previdnost, zato mislim, da ni več skrbi, da bi se
pomori čebel zaradi razkuženega semena koruze ponovili. Proizvajalci
pripravkov za zatiranje koruznega hrošča bi zato bili zelo veseli, če bi
kmetijsko ministrstvo prepoved uporabe preklicalo do novembra, saj
moramo že okoli novega leta vedeti, s katerim pripravkom bo dovoljeno
razkuževanje semen. Če bo prepoved ostala, pa se lahko koruzni hrošč
tudi v Sloveniji razširi tako, kot se je v Slavoniji. Tam so polja, kot
bi jih poželi, saj ličinka koruznega hrošča rastlino uniči pri tleh,
zato pade.

Kako to, da je uporaba
razkuženih semen koruze največja v Pomurju, kjer je koruznega hrošča
največ, čebele pa so umirale v Domžalah?

Vedeti
moramo, da se je v zadnjih desetih letih struktura kmetijstva močno
spremenila. Spremenil se je tudi način življenja, saj smo včasih delali
od šestih do dveh in je popoldne ogromno ljudi kmetovalo. Danes pa
delamo od osmih do štirih, petih, zato so ljudje popoldansko kmetovanje
opustili. Na poljih so imeli različne kulture, tudi veliko medonosnih,
da so imele čebele razmeroma veliko hrane. Tudi vreme je bilo drugačno,
ni bilo suš in so rastline cvetele, kar je bila spet hrana za čebele.
Poleg tega so bile košnje kasneje, da so lahko medonosne rastline
zacvetele in so se na njih pasle čebele. Danes pa se zaradi baliranja in
siliranja prej kosi in tudi zato čebele nimajo dovolj ustrezne hrane.

Že
lani so v Evropi zaradi vremena napovedali, da bo pozimi veliko čebel
umrlo zaradi pomanjkanja hrane. In kdor jim ni od sredine junija dajal
hrane in jim je odvzel preveč medu, so mu oslabele in niso bile sposobne
prezimiti. Oslabljene čebelje družine bolj napadajo tudi bolezni, bolj
so občutljive za varozo. Vse to vpliva na velik odstotek njihove
umrljivosti. In kaže, da na nekaterih območjih v Sloveniji bolj skrbijo
za čebele, na drugih pa manj. Problem je tudi zdravljenje. Tako kot je
obvezno cepljenje psov, bi moralo biti po mojem mnenju obvezno tudi
zdravljenje čebel, saj je bilo doslej nedorečeno.

Bruselj
pripravlja novo uredbo o pesticidih, ki naj bi, predvsem na zahtevo
evropskega parlamenta, močno oklestila njihov nabor…

Živimo
v 21. stoletju, in če bomo sledili logiki evropskih parlamentarcev,
moramo najprej prepovedati vse avtomobile. Tudi avtomobili so potrebni
za naše vsakodnevno delovanje, ravno tako so za zdaj nujno potrebna
fitofarmacevtska sredstva. Brez njih bomo lačni. Iluzorno je namreč
pričakovati, da bi lahko z znanjem, ki ga imamo, pridelali hrano brez
njihove uporabe. In še nekaj je: v Evropi imamo na tem področju najvišje
standarde, največ varovalk. Če bomo to prekinili, bomo morali hrano
uvažati z drugih celin, kjer pa so standardi daleč za evropskimi. Glede
tega je ponekod še srednji vek, zato bomo jedli vprašljivo hrano.
Proizvajalci pesticidov si zato prizadevamo, da prihajajo na trg čim
bolj varni pripravki, varni pa so lahko le, če se uporabljajo v skladu z
navodili proizvajalca.

Vir: Dnevnik
Vir slike: http://www.hervardi.com/kranjska_cebela.php

Objavil/a Tatjana Pihlar

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook