Vrtnarstvo objavil

Zamija – zeleni dragulj

Zamija je v zadnjih letih zelo pogosta sobna rastlina za katero pravijo, da prinaša srečo in denar v hišo. Če to drži bi morali vprašati kakšnega milijonarja ali je njegova hiša polna zamij, vsekakor pa prinaša ogromno veselja vsem, ki jim vzgajanje sobnih rastlin ne gre dobro od rok.

Zamija (lat Zamioculcas zamiifolia)  je vednozelena rastlina, ki zraste 45 do 70 cm v višino. Ta polsukulent iz družine kačnikovk (Araceae) izvira iz tropskih predelov Vzhodne Afrike (Kenija) pa vse do severovzhoda Južne Afrike, predvsem pa iz Tanzanije in otoka Zanzibar. Ima pokončna mesnata pri bazi nekoliko odebeljena stebla na katerih rastejo temno zeleni bleščeči listi z voskastim videzom.

Zamija ima dokaj počasno rast in veliko stranskih poganjkov. Skozi celo leto proizvaja socvetja, ki spominjajo na kale vendar le v primeru da ima optimalne pogoje. Zamijo, odkar se je prvič pojavila na trgu (okrog leta 2000), se v veliki meri uporablja kot sobno rastlino saj prenese skoraj vse pogoje za gojenje.

Rastni pogoji:

Rastlina ima raje svetlejša mesta, vendar daleč proč od neposredne sončne svetlobe. Ima to dobro lastnost, da prenese tudi bolj senčna mesta kar zamiji daje veliko prednost kot sobni rastlini. Od pomladi naprej je lahko na prostem na delno senčnem mestu, s prihodom jeseni pa zopet v stanovanje da jo pravočasno zaščitimo pred mrazom. V zimskem času naj bo rastlina v bližini okna ali vsaj na svetlem mestu, čeprav se zamija brez posebnih težav zelo dobro prilagodi na vse svetlobne pogoje.

Zamija je zelo občutljiva na nizke temperature. Te ne smejo biti nižje od 15°C, medtem ko brez večjih težav prenaša temperature okrog 30°C. V krajih z zmerno temperaturo je rastlina lahko od pomladi in celo poletje na prostem, jesen in zimo pa v notranjosti.

Zalivanje:  Količina vode, ki jo potrebuje zamija je odvisna od količine svetlobe, ki jo rastlina prejme. Če je rastlina na zelo svetlem mestu (ne neposredno sonce) naj bo zalivanje redno vendar zmerno vsakih 7-10 dni. Pazimo da voda ne ostaja v podstavku. Če pa je rastlina na bolj senčnem mestu se tudi zalivanje znatno zmanjša. Raje eno zalivanje manj kot eno preveč. Od marca do oktobra rastlino gnojimo vsakih 15-20 dni z gnojili za sočnice, raztopljene v vodi za zalivanje. Priporoča se uporabo gnojil, ki poleg makroelementov (N-dušik, P-fosfor in K-kalij) vsebuje še mikroelemente (Fe-železo, Mn-mangan, Cu-baker, Zn-cink, B-bor, Mo-molibden) pomembne za popolno rast rastlin. Gnojenje v zimskem času ni priporočljivo saj prekomeren vnos hranil spodbudi razvoj novih poganjkov. V zimskih mesecih je zalivanje le občasno vsakih 25-30 dni.

 

Prst: Zamija se brez večjih težav prilagodi vsem vrstam prsti, vendar ima raje rahlo odcedno prst. Uspešno jo gojimo tudi v kakovostni prsti za sočnice. Rastlino presadimo spomladi le takrat ko lonček postane premajhen.

Razmnoževanje: Lahko s semeni vendar do njih težje pridemo. Najbolj razširjen in najbolj preprost način razmnoževanja zamije je z listnimi potaknjenci. Jeseni odtrgamo liste jih v pokončnem položaju postavimo v substrat, ki je sestavljen iz mešanice šote in mivke v enakih delih. Navadno se zgornji del popolnoma posuši, medtem ko se v substratu razvijejo mesnate koreninice, katere bodo naslednjo pomlad omogočale življenje novi rastlinici.

Škodljivci in bolezni: Zamija je zelo redko podvržena boleznim ali škodljivcem. Pri tej rastlini raje govorimo fiziopatijah kot posledica slabih gojitvenih tehnikah. Pozorni pa moramo biti na koreninsko gnilobo (preveč vlage v zemlji) in na prisotnost kaparjev.

POZOR: Vsi deli rastline so strupeni. Rastlino postavite na takšno mesto, kjer ni dostopna otrokom in domačim živalim. Pri delu s to rastlino je priporočljiva uporaba rokavic.

 

 

Vir:

http://www.exoticrainforest.com/Zamioculcas%20zamiifolia%20pc.html

http://en.wikipedia.org/wiki/Zamioculcas

 

 

Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

2

Morate biti prijavljeni za komentiranje.

Iskanje

Facebook