Zelenjadarstvo objavil

ZANIMIVOST – KISLO ZELJE OSVAJA SVET

Kislo zelje je močno povezano z Nemci in njihovo kuhinjo. Tako pri nas kot tudi v Nemčiji so jedi iz kislega zelja pogostokrat na jedilniku v jesenskem in zimskem času. V Evropi pa veliko jedi, ki vsebujejo kislo zelje označujejo za nemško specialiteto. Glede na to, da so nemci tako povezani s kislim zeljem bi domnevali, da je Nemčija pradomovina te rastline, a temu ni tako. Zelje namreč izvira iz Azije, zato v teh deželah pripravljajo odlične specialitete z zeljem.

Kdaj so zelje prenesli na ostale dele sveta ni znano in ni nobenega trdnega dokaza. Kako koristno, zdravo in učinkovito je zelje pa so potrdili tudi grški zdravnik Hipokrat, filozof Aristotel in Pedanij Dioskurid. Zelje so v zdravilne namene uporabljali že Egipčani, poleg zelja pa še česen, kis in čebulo.

Zelje pa je prevzelo in popolnoma očaralo tudi Rimljane. Najprej so ga jedli le ljudje nižjega sloja, višji sloji so ga začeli jesti mnogo kasneje. Rimljani so se v zelje pravzaprav kar zaljubili. Na področju kulinarike z zeljem so bili izjemno dobri in spretni. Znali so namreč pripraviti zelje, kateremu so podaljšali trajnost. Zgodovinar Plinij je že takrat zatrjeval, da zelje ljudem lajša glavobol, pomaga pri celjenju ran, je priporočljiv za doječe matere…

Po vsej verjetnosti je kislo zelje zaživelo šele v 15. Stoletju. Takrat je postala hrana večjega števila ljudi. Zelje so sprva pripravljali na zelo zelo enostaven način. Od začetka so zelje gojili samo v samostanih, jedli pa so ga tisti, ki so bili manj vredni. Zato je zelje veljalo za hrano, ki je namenjena manj vrednim ljudem. Ko pa se je zelje dovolj razširilo so ga začeli jesti tudi višji sloji prebivalstva. Kasneje so že menili, da ni prava gostilna, če nima na meniju jedi iz zelja, tako je zelje zaživelo med vsemi sloji.

O popotovanju zelja iz Grčije in Rima v Srednjo Evropo ne vemo kaj dosti. Domnevajo, da se je to izvajalo v obdobju, ko so Rimljani prodirali proti severu. Zelje so jemali s seboj za vojake in legionarje. S seboj so ga jemali zato, ker se zelje dolgo ni pokvarilo. Če jim ga je slučajno zmanjkalo so posadili novega in uživali kar svežega.

Vir: LINDITSCH, J. In T. VIHER : Kislo zelje in zeljnica. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 2001

Morate biti prijavljeni za komentiranje.

Iskanje

Facebook