Zanimivosti objavil

ZANIMIVOST – SKALNJAK

Vsak skalnjak je sestavljen iz skal in prsti. V njem lahko raste veliko različnih rastlin. Prvi skalnjak naj bi zgradili okrog leta 1830 v bližini Chestra. Skale so osnovna sestavina kitajskih in japonskih vrtov. V Evropo so idejo o gradnji skalnjakov prinesli iz vzhodnih držav, predvsem iz Japonske.

Danes je glavni namen skalnjaka ta , da alpskim rastlinam ponuja ustrezno rastišče. Tudi sam po sebi mora biti zelo vabljiv. Priporočljivo je, da pri gradnji skalnjakov uporabimo naravne kamne, po možnosti pa iz bližnje okolice. V kolikor kamnoloma nimamo v bližini je lahko kamenje kar precej drago. Material moramo izbirati zelo previdno in premišljeno. Kamenje iz okolice skalnjaka se bolj ujema s pokrajino.

Določenega pravila, kakšen material moramo uporabljati pri skalnjakih ni. So pa določeni predlogi in izkušnje, ki nam lahko pomagajo.

Dvignjeni skalnjak deluje zelo naravno. Skale moramo vgraditi v previsno pobočje, da dobimo lepši izgled. Najbolj primeren prostor za skalnjak je pod nezakritim nebom oziroma v zavarovanem vrtu. Nikakor pa ga ne smemo narediti v bližini dreves, predvsem listavcev. Večina rastlin, ki so primerna za skalnjake, za dobro rast potrebuje zelo prepustno prst.

Ne glede na to, kako je sestavljena naravna prst, je priporočljivo, da pripravimo večje žepe za posebne rastlinske vrste. Vrstam, ki se dobro počutijo v apnencu lahko dodamo še apnenčev pesek. Mlajše, ko so rastline za v skalnjak bolje je. Zelo dobro pa se obnesejo tudi razviti sejanci. Nikakor pa v skalnjak ne sodijo rastline, ki imajo že močno razvit koreninski sistem. Te se lahko namreč zelo hitro posušijo.

Po sajenju prst prekrijemo z malo grobega peska, ki pomaga ohranjati vlago in se bojuje proti rasti plevela. Skalnjak moramo kasneje vseskozi pleti in skrbeti zanj. Slabost skalnjaka je mogoče ta, da mu moramo posvetiti kar nekaj pozornosti.

 

VIR : BECKETT,K.et.al. Fuksije. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1994

Morate biti prijavljeni za komentiranje.

Iskanje

Facebook