Zelenjadarstvo objavil

ZANIMIVOST – ZAČETKI KOLOBARJENJA

Najstarejši odnosi med človekom in čebelami segajo več kot 20.000 let nazaj. Prvi odnosi so se začeli v Španiji. Neka risba prikazuje osebi pri ropanju čebeljega gnezda. Čebelam odvzameta med, pri čemer si pomagata z dimom. Nekateri tako čebelarijo še danes. Kmalu se pojavilo tudi gozdno čebelarjenje. Ljudje so kmalu spoznali, da je pametneje čebele le delno oropati, saj nam potem naslednje leto ni potrebno iskati novih čebeljih družin. Kmalu zatem je sledil naslednji velik korak. Ljudje so čebeljim rojevam nastavljali votline in jih na ta način privabili na dostopnejša mesta.

V srednjem veku je bilo čebelarstvo zelo cenjena panoga. Bilo je namreč najcenejše sladilo, vosek pa so uporabljali med drugim tudi za razsvetljavo. Domači čebelarji so najprej čebelarili doma, v duplih izrezanih iz dreves, ki so jih povsem uredili in obdelali. Sledila so polkrožno obdelana korita z ravno podnico. Končnico so namestili spredaj in zadaj, z odprtino za izlet. No temu pa že lahko rečemo prvi čebelji panj.

Z razvojem žagarstva v 14. Stoletju je to pomenilo tudi razvoj v izdelavi panjev, saj so začeli izdelovati panj iz nažaganih desk. Čebelarji so ugotovili, da lahko nastale probleme z ropanjem in zaletavanjem čebel rešijo tako, da označijo čelni del panja. Prve poslikane končnice so se pojavile v 19. Stoletju. Takrat se je poslikanost končnic pri nas močno razširila. V začetku 20. Stoletja pa je počasi zamrla.

Slovensko čebelarstvo je že od nekdaj znano po čebelnjakih. Pri teh so poskrbeli tudi za zunanji videz čebelnjakov in panjev. Pri nas so se že v preteklosti uveljavili trije tipi čebelnjakov: alpski, celinski in kraški. Alpski in celinski sta bila narejena iz lesa. Kraški pa je bil zidan.

Pred pojavom sladkorja je bil med najcenejše in morda tudi edino sladilo. Zelo je bil in še vedno je cenjen tudi kot zdravilo. Že od srednjega veka naprej so ga uporabljali pri izdelavi medenega peciva. Veliko medu pa so naši predhodniki porabili tudi za izdelavo medice, ki je bila takrat zelo priljubljena. Žganje medu se je pojavilo dokaj pozno, in sicer šele v 18. Stoletju, ko so začeli izdelovati medeni liker.

Čebelji vosek je bil v preteklosti zelo cenjen in je bilo tudi pomembno izvozno blago. V cerkvi so ga uporabljali za bogoslužje. Najbolj pogosto pa so vosek uporabljali za osvetlitev. Vosek je bil v preteklosti precej drag. Njegova cena je bila lahko tudi petkrat večja od cene medu. Predniki so znali tak vosek zelo dobro tržiti.

Vir: BABNIK Jože. et.al. Od čebele do medu. Ljubljana : Založba Kmečki glas, 1998

Morate biti prijavljeni za komentiranje.

Iskanje

Facebook