Zdaj je zaščiteno vino tudi bizeljčan

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Milan Pogačnik je že podpisal pravilnik o vinu z oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanje) za rdeči in beli bizeljčan. Z objavo v Uradnem listu 23. marca se tako odpira novo obdobje za bizeljsko-sremiška vina

S tem dokumentom se ureja pridelava in označevanje grozdja, mošta in vina z bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša, ki obsega okrog 1700 hektarov na izključno levem bregu Save. Rdeči in beli bizeljčan pa sta se pridružila doslej zaščitenim slovenskim vinom cvičku, teranu, belokranjcu in metliški črnini.

Po besedah Janeza Šekoranje, direktorja Vinogradniške zadruge Bizeljsko, se s tem končuje več let trajajoče obdobje, ko bizeljska vina vse od Sevnice preko Sremiča, Sromelj in Pišec do Bizeljskega niso bila prepoznavna na tržišču. S tem seveda niso dosegala tudi ustrezne cene, zastala je obnova vinogradov, več hektarov vinogradov pa so tudi posekali.

Zaščita rdečega in belega bizeljčana pa seveda vinogradnikom ob bizeljsko-sremiški vinsko turistični cesti prinaša nove skrbi; povezati bo treba velike in manjše vinogradnike, poskrbeti za obnovo, propagando in trženje, prodreti na zasičeni vinski trg ter se organizirati tako, da bodo zgradili lastne odkupne in predelovalne zmogljivosti oziroma svojo klet.

Dotlej, pravi Šekoranja, bodo poiskali predelovalne zmogljivosti drugod, da bo bizeljčan z zadostnimi količinami spet prepoznaven in pridelovalci ne bodo odvisni od nihanj in težav v zaledju schengenske slovensko-hrvaške meje oziroma občasnega povpraševanja milijonskega Zagreba v njihovi soseščini. Brez kakršnih koli potvarjanj zaščitenih vin, velike skrbi za kakovost in odgovornost, ne bo trajnejših uspehov. Seveda bosta bizeljčana s PTP prispevala tudi k boljši ponudbi ob bizeljsko-sremiški vinsko turistični cesti, prodaji drugih domačih dobrot in razmahu turizma.

Pot do zaščite vin na bizeljsko-sremiškem vinorodnem okolišu oziroma rdečega in belega bizeljčana je bila zelo dolga. Vlado Kovačič, ki je kot strokovni enolog vodil vse postopke, ki so privedli do elaborata o zaščiti, se spominja, da je Kmetijski inštitut Slovenije že leta 1975 proučil tehnološke vrednosti vinskih sort trsnega izbora SRS in njih tipizacijo. V tem dokumentu je imel posebno mesto tudi bizeljčan, pri čemer so rdeče bizeljsko vino sestavljale tudi bele sorte, o tem pričajo etikete s steklenic rdečega bizeljčana. To seveda pomeni, da so bili pomisleki predstavnikov Zveze vinogradniških društev Dolenjske, ki na desnem savskem bregu pridelujejo cviček, ta pa je tudi sestavljen iz rdečega in belega grozdja, nepotrebni.

Vina z ene in druge strani Save se vendarle razlikujejo in imajo svojo bogato zgodovinsko tradicijo. Bizeljska vina so denimo pred stoletjem cenili celo na dunajskem dvoru, svoje predstavništvo pa so imeli celo v Gradcu in Londonu, dokler leta 1881 vinogradov ni prizadela trsna uš. Kasneje so bizeljska vina z drugačnim sortimentom spet dokazovala svojo kakovost, imela nesporen ugled, dobivala na domačih in tujih sejmih najvišja odličja. Klimatološke in pedološke posebnosti, tako Kovačič, to območje uvrščajo med najugodnejše vinogradniške lege v državi za pridelavo vin vse od namiznih in predikatov do penin.

Poslej bodo torej kupci lahko spet segali po kakovostnih bizeljskih vinih. Rdeči bizeljčan, ki ga v natančno določenih odstotkih sestavljajo žametna črnina, modra frankinja in še nekaj drugih rdečih sort, pa do 25 odstotkov tudi bele vrste grozdja, bo lahko imel alkoholno stopnjo 10-12, beli bizeljčan iz laškega rizlinga, rumenega plavca in drugih belih sort pa bo lahko dosegal 10-12,5 volumnih odstotkov alkohola. Za obe vrsti zaščitenih bizeljskih vin s PTP pa bo veljalo, da bosta morali dosegli najmanj 16,3 odstotno kakovostno stopnjo.

Takšne parametre so v pripravah eleborata o zaščiti vin na levem savskem bregu potrdili strokovnjaki, ki so ob bizeljsko-sremiški vinsko turistični cesti že leta 2002 zbrali več kot 50 vzorcev, opravili laboratorijske kemične in organoleptične ocene, vino tipizirali in tudi desetčlanska komisija največjih vinogradnikov je predlagani sestav rdečega in belega bizeljčana potrdila. To seveda pomeni, da morata obe vini imeti svoje karakteristike: pri rdečem bizeljčanu gre med drugim za rdečkasto pitno mirno vino polnejšega okusa, ki ima sprva tudi odtenek vijoličaste barve, je sadnega vonja, uglajeno in svežega okusa z malo tanini. Podobno velja za zaščiteno belo bizeljsko vino. Bizeljsko-sremiški vinogradniki in kletarji, tako Šekoranja, upajo, da se bodo kljub neugodnemu času, v katerega so stopili z zaščito, s svojo vinsko znamko spet uveljavili bizeljsko-sremiška vina.

Vir: Dnevnik

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook