Zanimivosti objavil

Žižola

Žižola (Ziziphus zizyphus) je trnat grm ali drevo, ki lahko zraste tudi
do 10 m. Domneva se, da je prvotni dom žižole Severna Afrika in Sirija,
od tu naj bi jo prenesli na Kitajsko in v Indijo, kjer jo gojijo že 4000
let. V Evropo so jo prvi prinesli Rimljani in jo poimenovali Zyzyphum.
Še danes ji v beneškem narečju pravijo »zizoea«.

Na Kitajskem velja žižola za najstarejše sadno drevo. Zaradi pomembnosti
v antični Kitajski so vrste sadja žižola, breskev, marelica, sliva in
kostanj imenovali »pet sadežev«. Letno pridelajo okrog 2 milijona ton.
Večino pridelka (80%) se kandira in posuši, ostalih 20% je namenjeno
sveži porabi. Žižolo imenujejo tudi kitajski datelj, ker kandirani in
sušeni plodovi žižole spominjajo tako po obliki kot po okusu na
dateljne. V ostalih državah pa je žižola predvsem okrasna rastlina.

Veje, ki so upognjene navzdol, so poraščene s trni srpaste oblike za
katerimi se izraščajo listne vejice z manjšimi podolgovatimi listi, ki
so usnjati, bleščeči in rahlo nazobčani. Deblo je značilno rjavo-rdeče
barve. Žižola cveti od maja do avgusta. Njeni cvetovi so majhni, šopasti
ter belo-zelenkaste barve. Plodovi so zeleni, jajčasto podolgovati ali
hruškaste oblike (odvisno od sorte). V septembru pričnejo spreminjati
barvo v rjavo-rdečkasto. Pri nas so užitni v oktobru, ko popolnoma
dozorijo ter se zmehčajo. Plodove lahko uživamo sveže ali posušene. Na
Kitajskem plodove, namenjene kandiranju, obirajo v stadiju svetlih
plodov. Za svežo porabo obirajo plodove v stadiju hrustljave zrelosti,
za sušenje pa v stadiju popolne zrelosti. Za svežo porabo in za
skladiščenjeplodove obirajo ročno, za sušenje in kandiranje pa drevesa
tretirajo z etefonom 5 – 7 dni pred obiranjem.
Plodovi žižule imajo nasplošno zelo kratko življenjsko dobo. Pri sobni
temperaturi so obstojni le 2 – 3 dni, vendar je čas skladiščenja
bistveno daljši pri znižani temperaturi. Če plodove oberemo v stadiju
hrustljave zrelosti, lahko hrustljavost zadržimo tudi do 100 dni pri
temperaturi 00C, relativni vlažnosti 90 – 95% in 5% CO2. Med
skladiščenjem se ohrani vsebnost vitamina C, ki pa se zelo hitro zniža,
ko postanejo plodovi mehki.

Žižolo se goji povsod tam, kjer je povprečna letna temperatura od 5,5 do
220C, količina padavin od 87 – 2000 mm. Dobro uspeva na slabših
terenih, v sušnih območjih, prenese pa tudi izredno nizke zimske
temperature (-150C). in raste vse do 2.800 m nadmorske višine. Je zelo
trpežno drevo. Za uspešno gojenje je potrebno izbrati ustrezen kultivar
in tudi podlago. Zelo malo vrst žižole uspeva v zmernem podnebju, večina
pa v tropskem in subtropskem podnebju. Razmnožujemo jo s potaknjenci,
cepljenjem in s koreninskimi izrastki, ki jih je običajno v izobilju.

Različni avtorji navajajo, da je v proizvodnji žižole poznanih 86
insektov, ki delajo škodo, ter 10 bolezni. Največ škode povzroči sadna
muha, ki leže jajčeca skozi povrhnjico plodov. Kasneje se izležejo
ličinke, ki se hranijo s pulpo; ko dorastejo, pa zapustijo plod.
Poškodovani plodovi predčasno odpadejo in so neuporabni. Od bolezni
povzroča največ škode fitoplazma, ki se odraža kot sprememba na
cvetovih. Največ se prenaša s cepljenjem, kontrolirati pa se jo da z
odstranjevanjem okuženih vej. Alternaria tenuis povzroča spremembe na
plodovih, ki so zato manjši, trpki in spremenjene oblike. Včasih
povzroči ta mikroorganizem izpad proizvodnje tudi do 50 – 60%. Podobno
kot pri češnjah je pokanje plodov lahko velik problem tudi pri žižoli in
običajno povzroča največ škode. Intenzivnost pokanja plodov je odvisna
od padavin, kultivarja, stopnje zrelosti, lastnosti povrhnjice in
zanimivo tudi od nagiba pobočja. Na južnih pobočjih je intenzivnost
pokanja večja kot na severnih pobočjih, najvišja pa je v ravninskih
predelih zaradi večjega zadrževanja vode.

Na Kitajskem je žižolaže dolgo poznana tako v prehrani kot v
tradicionalni kitajski medicini. Na splošno velja, da vsebuje več
sladkorjev in askorbinske kisline kot večina ostalega sadja. Žižola
vsebuje kar 20 krat več vitamina C kot katerikoli citrus. Je tudi
pomemben vir vitaminov B kompleksa (B1, B2, B6), bioflavonoidov in
mineralov (kalij, magnezij, fosfor, kalcij, železo) in aminokisline. En
plod žižule na dan pokrije potrebe po vitaminu C in vitaminih B
kompleksa glede na priporočila WHO/FAO. Po kitajski medicini pa je ravno
to sadež, ki umirja naša čustva. V raziskavi Natural products researcha
vsebujejo žižole saponin, kateri ima umirjajoč efekt na živčni sistem.

Zanimivo Homer nam v Odiseji (spev IX) pripoveduje … medtem ko se je
veter sprevrgel v nevihto je Odisejain prijatelje odneslo v deželo
Lotofagov (po mnenju nekaterih današnja Djerba). Nekateri izmed
Odisejevih mož je med raziskovanjem otoka naletelo na sadež lotosa in se
prepustilo sladkemu in mamljivemu okusu. Ta je v zameno poskrbelo, da
so pozabili na žene, družine in na domotožje po domu. Verjetno je to o
čem pripoveduje Homer sadež divje žižole (Zizyphus lotus) in da urok
Lotofagov ni bila posledica drog ampak alkoholni napitek pridobljen iz
plodov žižole. Še ena legenda pravi, da so za pripravo Jezusove trnove
krone uporabili eno izmed dveh sorodnih vrst žižole in sicer Zizypus
spinachristi, druga pa je Paliurus spina-christi (spinachristi = Jezusov
trn). Zdi se, da ježižola bila za Rimljane simbol tišine in jo v ta
namen uporabljali za okras templjev boginje previdnosti.

Vir: http://it.wikipedia.org/wiki/Ziziphus_zizyphus http://www.giardinaggio.it/frutteto/Zizyphus/Zizyphus.asp

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook